Gonilna sila starodobnih loških smučarjev in kolesarjev je že vrsto let živa legenda med Škofjeločani – Brane Tavčar - Popaj, ki pa je vse kaj drugega kot le v uniformo avstro-ogrskega vojaka napravljen smučar ali v meščanski opravi na ogromnem več kot sto let starem monokolesu drveči veseljak. Z besedami je težko opisati, kako zveni njegov tipično loški »T'k se mamo fajn, da nam solze dol tečejo!«, a kdor ga je že kdaj spoznal, in teh ni malo, ve, s kakšnim žarom to pove.
»Je eden redkih ljudi, ki jih ima prav vsak, ampak zares čisto vsak rad. Ko sredi potovanja z avtobusa privleče mizo, jo pogrne z belim prtom, nanjo postavi za goro mesnin in nekaj bokalov vina in vsem zaukaže, naj sendviče pa le pospravijo nazaj, ne moreš drugače, kot da bi se strinjal z njim, ko čisto po njegovo izusti, kako se mamo fajn,« je žebljico na glavico zadel eden od njegovih preštevilnih sopotnikov.
Otroška igra z bombami
Brane Tavčar - Popaj z družino živi v hiši, za katero bi mnogi rekli, da je v Žabnici in v kranjski občini. »A ne, jaz sem Dorferčan, tule za hišo je meja. Kot otroci smo se pošteno tepli z Žabničani in Šutenčani. No, pa tudi ušpičili smo kakšno,« pripoved o burnem in pestrem življenju začne 66-letni upokojenec, ki se vsako jutro odpravi na bližnji Krvavec odsmučat dve ali tri ure, dokler ni gneče. Zadnjih deset dni ne smuča, ker ga je v nogo brcnil konj. A se h konjem še vrnemo, saj moramo prej obdelati bombe, avtomobile, rokomet, hokej, Švico, srčne težave, ladjo, pot okoli sveta, pasijon in starodobne smučarje ter kolesarje. Da Dnevnik nima dovolj papirja, da bi lahko napisal vse, kar bi še rad počel, pa je Brane na koncu ugotovil kar sam.
»Šraufanje«, tehnika, avtomobili, kolesa so ga privlačili že od otroštva, ko so fantini po Sorškem polju iskali ostanke druge svetovne vojne. »Cele zaboje nabojev smo našli. Potem sem zvrtal luknjo v desko, naboj vtaknil noter in tolkel, da bi ga izstrelil. Pa je videl oče, kaj počnem. Mater, me je naklestil! Še dobro, da ni videl, kako smo prejšnji dan bombe metali v ogenj sredi gozda in čakali, kdaj jih bo razneslo. Ko ena ni in ni hotela, smo seveda šli pogledat, kaj je z njo. Bum! Ni bilo hudega, na enega fanta je padla veja. Iz konic metkov smo vlivali konice za puščice, s katerimi smo se potem z lokom streljali. Danes mi niti pod razno ni jasno, kako to, da se nikomur ni nič zgodilo.«
Od čistilca na ladji do inženirja
A niso bile samo traparije. Brane je bil eden začetnikov rokometa v Žabnici, postavili so lastno vaško igrišče in ko so igrali derbi gorenjske lige z Dupljami, se je zbrala cela vas. »Ne moreš verjeti, učiteljice so prišle iz šole, fajmošter je bil in otroci so viseli po vejah.« Pa smučarski začetki v Crngrobu, ko je domov prihajal z nočjo, in igranje hokeja v divji ligi in še in še. Pot ga je gnala v tujino, želel je okusiti svet, hotel je videti vse. Najprej v Nemčijo, nato v Švico. Tudi tam je igral rokomet in Švicarji so se čudili njegovemu znanju. Ko jih je kot Jugoslovan obračal še na ledeni ploskvi, so se prijemali za glavo. Ko pa so ga peljali še na smučišče in ga vmes bodrili, češ, saj so tudi bolj položni tereni, nič strahu, pa jih je na koncu v dolini moral pričakati, da so prismučali za njim, Švicarjem ni bilo nič več jasno.
Klic morja je bil sicer močan, a dokončno ga je na ladjo pripeljala – kaj drugega kot ljubezen. »Nikar ne piši, da sem iz Švice moral oditi, ker so me zalotili...« No, ne bom! S priporočili direktorja podjetja in torbo z oblačili se je odpravil do Atlantika. »Hotel sem videti Ameriko!« In če jo je hotel, jo tudi je. Sprva električarja brez izkušenj nihče ni hotel vzeti na ladjo, dokler se ga le ni usmilil neki kapetan in ga vzel za čistilca. »A je imela ladja zapleten motor in še bolj zapleteno elektroniko, ki je bila narobe zvezana in so ga vžigali z obračanjem varovalk, da se je vse iskrilo. Pa sem rekel mojstru, da tak sistem poznam, in mi je zabrusil, naj se lotim, če hočem. Nekaj ur dela in vse je štimalo čisto po švicarsko. Dol je prišel glavni inženir in rekel, naj spokam stvari. Uh, sem se ustrašil. Pa se je izkazalo, da sem dobil kajuto zgoraj ob inženirjih. V sedmih letih sem napredoval do inženirja druge klase, tudi zaslužil sem zelo dobro.«
Med Teksasom in Tajvanom
Pa Amerika? Seveda jo je videl in seveda je tudi s tem povezana zgodba. Kot najstnik je sam predelal avto v hudo športno mrcino brez strehe in fantje so se na Bled vozili osvajat turistke. Tako je »osvajal« nekega večera neko punco iz Teksasa. O podrobnostih ne bi, a prva pot prek Atlantika je po naključju vodila vse do Houstona. »Šel sem v prvo trgovino, da bi si nabavil cel kup razglednic in vsem doma poslal, kam je priplul njihov Brane. V samopostrežni, kot je še nisem videl, je bilo 16 blagajn. Stopil sem do ene, hotel plačati in sem jo zagledal – tisto punco, tisto turistko z Bleda!« Potem je obplul ves svet, le na Tajvan ga z jugoslovanskim potnim listom niso pustili. Pa je vzel kolegovega, si nataknil njegove debele naočnike in se pretihotapil še na Tajsko. »Samo v Avstraliji in na Novi Zelandiji še nisem bil. Pa bom. S kolesom ju bom prekolesaril.« Morda malce neverjetno, a tudi ko je prišel domov in rekel, da bo imel konje, so mu žabniški kmetje dejali, da bo imel konja le, če bo veje jedel in drva sral. Pa ga je kupil in potem še enega in še enega in še... In je bil eden od presvetlih škofov freisinških na konju v predstavi škofjeloškega pasijona.
Ladjo je zapustil, ko se mu je rodila hči. »Žena je pošiljala pisma v pristanišča, kamor je priplula moja ladja. Pisala mi je, kaj je tisti dan hči naredila, kako se je nasmejala, kako je naredila prve gibe, prve korake, prve besede. Pa me je zvilo in sem šel domov.« Mornar z mehko dušo torej in velikim srcem. Pa Popaj, zakaj Popaj? Že res, da mu je tudi podoben, pa vendarle. »Poleti sem bil na ladji, pozimi pa sem delal kot učitelj smučanja. Vse šole v naravi sem imel čez, vse osnovne, vse srednje šole. Nekega dne smo bili na kosilu in na jedilniku je bil krompir, meso in špinača. Otroci so se zmrdovali nad špinačo, pa sem jim rekel, da naj vso meni dajo, ker jo imam sila rad. So pa vedeli, da sem mornar in tako se me je prijel vzdevek Popaj. Še danes nihče na Krvavcu ne bo trznil, če vprašate, kje je Brane Tavčar. Če pa rečeš, kje pa smuča Popaj, bo vsak žičničar povedal, da zdajle pa ravno z vrha Zvoha.«
Sneg pripeljejo od vsepovsod
Doma je Brane Tavčar odprl obrt izdelovanja žičnate galanterije. »Fedrčke delamo. Še zdaj. No, zdaj sem obrt prepustil hčerki,« pove ves od šmira na vratih delavnice... »Da ne boš okrog govoril, da še kaj delam!« Ne bom!
V Škofji Loki in še marsikje pa je najbolj znan kot gonilna sila društva starodobnih smučarjev in kolesarjev Rovtarji. »Nekaj takih skupin je že bilo pri nas, všeč mi je bilo in nekaj se nas je našlo, ki smo rekli, zakaj pa ne tudi na Loškem. Prvo tekmo smo imeli na Starem vrhu leta 1999, bilo nas je kakih 30. Že čez nekaj let je bila mednarodna udeležba.« Potem pa jim je uspelo nekaj neverjetnega in tekmo so postavili na Grajski hrib sredi starega mestnega jedra. Samo dvakrat ga je pobelila narava, sicer pa počnejo Rovtarji vse mogoče. Sneg vozijo s parkirišč in hribov, celo snežni top pripeljejo na vrh griča. Naravo bodo premagali tudi letos, pa čeprav so bili že skoraj poraženi in so tekmo z januarskega prestavili na februarski termin, ko bo zdaj 15. srečanje starodobnih smučarjev v Škofji Loki v okviru Pokala Loka in ob organizacijski pomoči Smučarskega kluba Alpetour. »Kar oddahnil sem si. So zagnani mladi fantje. No, pa je prišel klic. Brane, boš zrihtal sneg s parkirišč. Bom. Brane, boš zrihtal, da ne bo avtomobilov v ciljni areni. Bom. Brane, boš zrihtal snežni top. Bom. No, včeraj ponoči ob treh sem pa še kuhano vino in klobase gor na hrib nesel. Ne povejte, ampak jaz pri tem tako uživam. T'k se mamo fajn, da nam solze po licih tečejo.« Ne bom!
