The Washington Times in The Guardian sta pred dnevi objavila novico, da je Oxford University Press, največji univerzitetni založnik na svetu, svojim avtorjem prepovedal, da bi v svojih delih omenjali »pujse, klobase ali kar koli drugega, kar bi lahko štelo za svinjino«. Vse za politično korektnost torej, ne bi namreč želeli užaliti kakšnega juda ali muslimana, ki bi se namenil kupiti kakšno njihovo knjigo. Omenjena časnika nista satirična in novica ni iz satirične rubrike. Žal.
Omenjena vest pa seveda odzvanja kot eden bolj butastih odzivov na dogodke ob tragičnem napadu na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo. Na srečo se podobnih neslanosti s svinjino v Sloveniji ni bati – četudi namreč slovimo po hiperkorektnosti, nam manjka pravoveren satirični časnik. Pa ni bilo vedno tako! Naš prvi satirični list Brencelj je šel v tisk že leta 1869, zadnji, Pavliha, ki je še leta 1965 dosegel rekordno naklado 65.000 izvodov, pa je šel iz tiska leta 1991, ko se mu je menda iztekel politični naboj; osamosvojitev, jasno, vendarle zahteva določeno mero resnosti. Štafetno palico satire je prevzel tednik Mladina in z obilico humorja jo v rubrikah, kot sta Mladinamit ali Diareja, nosi še danes.
Drage duševne bolečine
Robert Botteri, nekoč glavni, zdaj kreativni urednik Mladine, je prepričan, da v Sloveniji časopis, kakršen je Charlie Hebdo, ne bi izšel niti enkrat. Če ga ne bi zaplenili, bi ga po mnenju našega sogovornika takoj uničili s sodno izterjanimi odškodninami za duševne bolečine, ki bi jih pretrpeli razžaljeni. Malo je takih, ki se ne bi spomnili zadeve »Branko Grims proti Mladini«, ki je leta 2011 v javnosti široko odzvanjala zaradi primerjave družine poslanca SDS Branka Grimsa z družino nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa v satirični rubriki Mladinamit. Pri Mladini so vztrajali, da je šlo za kritiko političnega delovanja Grimsa, ki se z družino izpostavlja v javnosti z namenom dvigovanja popularnosti med volilci. A višje sodišče v Ljubljani je lani tožbi poslanca delno ugodilo, Mladina je bila zato primorana objaviti opravičilo, o odškodnini pa še vedno ni bilo odločeno.
Po besedah Botterija zahteva družina Grims za pretrpljene duševne bolečine več kot 300.000 evrov odškodnine. »Mladini torej grozi, da bo morala zaradi te objave plačati višjo kazen, kot znašajo vse kazni za duševne bolečine, ki jih povzročijo vsi slovenski mediji v enem letu. Nas je kdo podprl? Nihče. Celo častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije nas je obsodilo, še preden je bil postopek na sodišču vsaj približno končan,« pojasnjuje Mladinin kreativni urednik.
Najprej smeh, nato nelagodje
A tudi Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar in raziskovalec slovenskih satiričnih listov, je bil v intervjuju za Objektiv pred dvema letoma jasen: »Satira, če je blaga, ni več resnična satira, kot žanr namreč vedno hodi po robu dopustnega in dostojnega.« Satira, tudi in predvsem medijska, je torej vedno protest. Je poziv, ki skozi posmeh razkriva neumne napake, še raje namerno zlorabo v našem tukaj in zdaj. Zato seveda načrtno kratkoročno sproža smeh, a dolgoročno vedno cilja na nelagodje. Ali pri tem pretirava? Nedvomno, z ironijo in sarkazmom želi bralca predramiti iz otopelosti, v kateri ga krivice družbene realnosti povečini ne prizadenejo več. Meje dobrega okusa pa so dokaj arbitrarne.
Satira se denimo lahko skriva tudi v aforizmih, ki so po besedah dolgoletnega Dnevnikovega aforista Evgena Juriča »prefinjena kritika na višji intelektualni ravni«. V novoletnem intervjuju je pojasnil, da je treba pogosto v en stavek zajeti celotno poanto obravnave splošne človeške značilnosti ali pomanjkljivosti, poleg tega se aforizmi načeloma ne spravljajo nad resnične osebe, estradnike ali politike. A to je bolj posebnost zvrsti.
Satirični mediji meje med satiro in žaljenjem v primeru, da je govor o javni osebnosti, ne vidijo. Tako ravnajo denimo pri hrvaškem satiričnem portalu News Bar, ki je nastal leta 2011, tik pred koncem mandata Jadranke Kosor, ko je bila Hrvaška pred kolapsom. Vzniknil je kot ironična reakcija – iz potrebe po mediju, ki si bo upal izreči to, česar si drugi mediji ne drznejo. »Satira včasih poseže po podobju, ki na prvi pogled deluje pretirano ali žaljivo, a v primeru, da nosi sporočilno vrednost, je vse dovoljeno,« politiko hrvaškega portala pojasnjuje glavni urednik Vlado Lucić. A hkrati opozarja, da satira seveda ni namenjena vsakomur, temveč samo tistemu, ki bo znal prebrati v šalo zakrito sporočilo.
Radi bi satiro, ki nikogar ne žali
Dobra satira torej, poudarjajo naši sogovorniki, računa na razgledanega bralca. »Entuziastični bralec prihaja na naš portal vsak dan, najprej zato, da se informira o aktualnih dogajanjih, zatem se želi dobro nasmejati, na koncu pa prebira komentarje tistih, ki satire niso razumeli in naše novice razumejo kot resne,« opiše navdušence nad News Barom Lucić. Podobna je ciljna publika uspešnega srbskega portala Njuz.net, ki salve smeha (in nelagodja) izvablja od leta 2010. Ko so njuzovci konec lanskega novembra obiskali novinarski festival Naprej/Forward, je Viktor Marković, predstavnik Njuzove ekipe, v intervjuju za Dnevnik preprosto ugotavljal, da bi bil prototip njihovega bralca najbrž nekdo, ki mu gredo na živce vsi drugi mediji.
No, zdi se, da Slovenci sicer premoremo lastno humoristično tradicijo, a nam smisla za satiro vse bolj zmanjkuje. Radi bi imeli satiro, ki nikogar ne žali, niti politikov ne, pravijo namreč pri Mladini. »To je tako, kot da bi od karikaturista zahtevali, da nariše karikaturo na način, da bo lepša in prijaznejša od portreta,« pove Botteri. Razloži, da je denimo satirična rubrika Rolanje po sceni nastala pred tridesetimi leti, še v času »nedemokratičnega režima«, a ji je kljub cenzuri uspelo smešiti tedanje politike; pritiski so seveda bili, kazni ne. »V svobodni 'demokratični' ureditvi pa smo že morali plačati visoko odškodnino zaradi zapisa v omenjeni rubriki, ker se je oseba prepoznala v nekem psevdonimu in je bila zaradi vsebine smešnice razžaljena. Sodišče je šlo celo tako daleč, da je trdilo, da mora biti vse, kar je objavljeno v satirični rubriki Rolanje po sceni, resnično,« doda Mladinin kreativni urednik. In še ironično pripomni: »Če boste, skratka, v satirični rubriki napisali, da se predsednik države očitno raje lišpa kot bere, vas bodo lahko obsodili, ker ste o njem širili neresnične trditve z namenom zaničevanja. Predsednik namreč sploh ne bere.«
Najboljše domače specialitete
Pod težo tožb in brez cvenka je ugasnil satirični Feral Tribune, tednik hrvaških anarhistov, protestantov in heretikov, pri nas pa nimamo več ne Hri-Bara ne TV Popra. A vendarle nismo ostali popolnoma brez satiričnih oddaj (kot je na primer Radio Ga-ga) in satiričnih rubrik v resnobnejših medijih (tudi v Dnevniku), ki ostajajo ogledalo svobode govora.
Svojevrsten satirični fenomen v svetu zagotovo predstavljata spletni portal The Onion ali pa pogovorna oddaja Last Week Tonight with John Oliver. A ukvarjata se pretežno z globalnimi tematikami, da bi zadostila zanimanjem čim širše svetovne publike, naša (satirična) medijska krajina pa se še zlasti rada posveča lokalnim specialitetam. Po mnenju Lucića iz News Bara se denimo balkanski satiriki celo bolj kot ameriški The Onion posvečajo politični satiri. Najboljša je, kot se zdi, še vedno tista, ki zadeva in zadene nas – tista, ki je naša.
