Slovenija je videti kot pravo gojišče političnih strank, tudi takšnih prav fantazijskih, toda ena le ne more nastati, tudi če bi bile volitve vsako leto. Katera je torej ta »nemogoča« politična stranka? Anarhistična, seveda, vsaj če bi se držala temeljnega anarhističnega načela: državo je treba ukiniti. To načelo je namreč edino, ki je raznim oblikam anarhizma skupno. Filozofske enciklopedije poznajo dve veliki distinkciji anarhističnih smeri: ena razlikuje med »klasično« ali socialistično šolo, ki zavrača privatno lastnino (to je zlasti Kropotkinov »komunistični« anarhizem), in »individualistično« ali libertarno tradicijo, ki zagovarja svobodni trg kot model družbe (najradikalnejši predstavnik je Max Stirner s svojim egoističnim posameznikom); druga distinkcija pa razlikuje med »starim« anarhizmom (tako v njegovi klasični kot individualistični tradiciji), ki se je pojavil sredi 19. stoletja, in »novim« anarhizmom, ki se je razvil po 2. svetovni vojni.
Eno najbolj znanih imen klasičnega anarhizma je Mihail Bakunin (1814–1876), ki se je pred dobrimi 200 leti rodil v plemiški družini v ruski guberniji Tver severno od Moskve. Njegova biografija je zelo razburljiva, ena njenih najpomembnejših epizod pa se je odigrala leta 1872 v Haagu, na kongresu socialistične Internacionale, kjer so bakuninovski anarhosocialisti prišli v spor s Karlom Marxom in njegovimi privrženci. Slednji so trdili, da je za uvedbo socializma potrebna država, bakuninovci pa so zahtevali njeno odpravo oziroma zamenjavo države z zvezo samoupravnih delavskih organizacij in občin. Bakuninovci so bili na tem kongresu izključeni iz Internacionale, nato pa so še istega leta v Švici ustanovili svojo, ki je celo preživela socialistično in zelo vplivala na mednarodno razširitev anarhosocializma.
Od destrukcije do panslavizma
Bakuninov oče, karierni diplomat, je sina v mladosti poslal na vojaško akademijo v Sankt Peterburgu, iz katere pa so ga zaradi nediscipline kmalu izključili. Mihail je šel nato v Moskvo študirat filozofijo – pritegnil ga je nemški idealizem, zlasti Fichtejeva vizija absolutne svobode, spoznal pa se je tudi s panslavističnimi pogledi. Po sporih z očetom se je izselil v Berlin, kjer se je spoznal z ateističnimi mladoheglovci in s socialističnim gibanjem. V enem svojih prvih spisov, Reakcija v Nemčiji (1842), je častil revolucionarno vlogo negacije: »Strast do destrukcije je ustvarjalna strast.« To je postala njegova priljubljena formula.
Ko je prebral Steinovo knjigo Der Sozialismus und Kommunismus des heitigen Frankreich (Socializem in komunizem današnje Francije), je opustil zanimanje za akademsko kariero in se namenil posvetiti širjenju revolucije. Ruska vlada mu je ukazala, da se vrne v Rusijo, in ker se ni hotel, mu je zaplenila premoženje. V Zürichu se je Bakunin družil z nemškim komunistom Wilhelmom Weitlingom, po njegovi aretaciji, ki je razkrila tudi njuno korespondenco, pa je odpotoval v Bruselj; tu se je srečal s poljskimi nacionalisti, a se zaradi njihovega klerikalizma z njimi tudi razšel.
Leta 1844 je Bakunin prišel v Pariz, tedaj evropsko središče političnih tokov, kjer se je spoprijateljil s Karlom Marxom in še posebej s francoskim socialistom Pierre-Josephom Proudhonom. V revolucionarnih letih 1848-49 je Bakunin na prvem panslavističnem kongresu v Pragi in v svojem spisu Poziv Slovanom pridigal revolucionarni panslavizem, ki naj vrže ruski in avstro-ogrski imperij in ustanovi demokratično federacijo slovanskih narodov. V Dresdnu je leta 1849 skupaj z Richardom Wagnerjem sodeloval v vstaji proti pruski oblasti in bil aretiran; avstrijske oblasti so Bakunina izročile ruskim. Te so ga osem let selile iz zapora v zapor, nazadnje pa izgnale v Sibirijo, od koder pa mu je s pomočjo svojega bratranca, gubernatorja Vzhodne Sibirije, uspelo pobegniti na Japonsko in od tam v ZDA, kjer so mu izgnani nemški veterani revolucije 1848 pomagali, da je odpotoval v Anglijo. V Londonu se je leta 1862 srečal z ruskim socialistom Aleksandrom Herzenom in sodeloval v njegovem emigrantskem tisku, naperjenem proti carski Rusiji. Leta 1863 je sodeloval v poljski vstaji proti Rusom, naslednje leto pa se je znašel v Italiji.
Proti vsakršnim avtoritetam
Prav tu je Bakunin začel razvijati svoje anarhistične ideje in ustanavljati mednarodno bratovščino, imenovano Zveza revolucionarnih socialistov (torej tistih, ki so pripravljeni na direktno akcijo). Leta 1866 je objavil svoj Katekizem revolucionarja, ki zavrača vsakršno avtoriteto. Bakuninove anarhistične ideje so se s posredovanjem Giuseppeja Fanellija prijele zlasti v Španiji (kjer se je potem razvilo najmočnejše anarhistično gibanje v Evropi), privržence pa so našle vse od Anglije do Švedske. V dolgem spisu Federalizem, socializem in anti-teologizem (1868) se je Bakunin opiral na Proudhona in razglasil: »Svoboda brez socializma je privilegij in krivica; socializem brez svobode je suženjstvo in brutalnost.«
Bakuninovci so ustanovili Zvezo socialistične demokracije (1868), ki je sprejela revolucionaren socialističen program. Ta zveza se je priključila socialistični Internacionali, ta pa jo je na uvodoma omenjenem kongresu v Haagu izključila. Leta 1870 je Bakunin vodil vstajo v Lyonu, po načelih (samoupravno organizirana zveza delavcev in kmetov, oborožena milica), ki jih je nato prevzela Pariška komuna. Prav te revolucionarne izkušnje v Lyonu in s Pariško komuno, v kateri komunisti niso sodelovali, so tudi privedle do nesoglasij med bakuninovci, ki so zahtevali direktno revolucionarno akcijo za odpravo države in kapitalizma, ter Marxom in njegovimi komunističnimi privrženci, ki so se zavzemali za politično oblast delavskega razreda. Bakunin je bil sicer očaran z »genialnim Marxom« in je sprejel njegove razredne analize in teorijo kapitalizma, kritiziral pa je »avtoritarni socializem« in Marxov koncept diktature proletariata. »Če boste najbolj gorečemu revolucionarju dali popolno oblast, bo prej kot v letu dni hujši od samega carja.«
Po nekaterih bolj kritičnih presojah Bakuninovega anarhizma (denimo Aileen Kelly v Routledgeevi filozofski enciklopediji) je bil ta »logična posledica njegovega kulta spontanosti«, ki ga je pobral pri romantiki; ljudske vstaje v revolucionarnih letih 1848-49 je interpretiral kot »izraz elementarnih sil«, ki hočejo pomesti z zatiralnimi institucijami, država pa naj bi bila takšna institucija par excellence. Bakuninova glavna ideja je bilo sicer samoupravljanje, s katerim se ljudske množice osvobodijo skrbništva političnih in intelektualnih elit.
