Za naklonjenost, ki jo je nemški skladatelj Richard Wagner (1813–1883) gojil do Benetk, med drugim izvemo iz dnevnika in pisem, ki jih je pisal Mathildi Wesendonck, pesnici, ki je leta 1857 iz političnih razlogov bežečemu geniju ponudila prebivališče v Zürichu v Švici. Pravzaprav je to storil njen soprog in Wagnerjev mecen Otto Wesendonck, ki je ob Züriškem jezeru zgradil čudovito renesančno vilo, nato pa v hiši na sosednjem zemljišču Wagnerju in njegovi prvi ženi Minni ponudil azil.
Še preden sta Wesendonckova in Wagner postala ljubimca, ji je Wagner posvetil prvo dejanje opere Valkira iz tetralogije Nibelungov prstan, strastna pisma, ki so dnevno romala med obema hišama, pa so bila podlaga za Wagnerjevo najbolj erotično pesnitev Tristan in Izolda ter s tem tudi za glasbo k prvemu dejanju z revolucionarnim Tristanovim akordom.
Razpet med ljubicami in ženami
Goethe je nekoč dejal: »Tisto večno, kar je v ženski, nas privlači...« In to je še posebno veljalo za Wagnerja, saj so bile ženska lepota, modrost in spolna privlačnost pomembne spodbujevalke njegove domišljije in ustvarjalnosti. Zgodilo se je celo, da je Wagner uglasbil nekaj pesmi Wesendonckove, kar je bilo edinkrat, da je veliki skladatelj sploh uglasbil tuje besedilo. Eno njenih pesmi, Sanje, je uglasbil za solo violino in deset inštrumentov ter ji izvedbo poklonil za rojstni dan decembra 1857. Malo znano dejstvo je, da je na teh koncertih na zelenem griču ob Züriškem jezeru dirigiral tudi Wagner, in to Beethovnove simfonije, čeprav vemo, da je na neki način preziral Beethovnovo glasbo.
Ta srečanja so bila v luči Wagnerjevega odnosa do žensk še zlasti zanimiva, saj so na enem od teh koncertov skupaj sedele kar tri ženske, ki so pomembno sooblikovale skladateljevo življenje. Na koncert sta namreč prišla tudi Wagnerjev občudovalec, dirigent Hans von Bülow, in njegova 19-letna soproga Cosima, nezakonska hči Franza Liszta, ki je več let pozneje postala Wagnerjeva žena. Tako se je zgodilo, da so na istem koncertu revolucionarni Tristanov akord poslušale takratna žena Minna Wagner, Wagnerjeva »Izolda« Mathilda Wesendonck in bodoča žena Cosima von Bülow.
Cosima je bila ena od treh Lisztovih nezakonskih otrok, ki jih je imel z grofico Marie d'Agoult. Po ločitvi se je mati otrokom odpovedala, veliki pianist pa je zanje le finančno skrbel; vzgojo je sprva prepustil svoji materi, nato novi partnerici Jeanne E. Carolyne von Sayn - Wittgenstein, ta pa trdi dresuri svojih nekdanjih guvernant. Odraščanje v ozračju licemerstva, zatrtih čustev in zlagane etike je znala Cosima izkoristiti sebi v prid. Po burni ločitvi od Bülowa leta 1870 se je poročila z Wagnerjem, svoj zakon z njim pa je razumela kot umetniško in svetovnonazorsko poslanstvo. Po njegovi smrti je vodila Bayreuthske slavnostne igre in s tem njegovo glasbo povzdignila na piedestal. Bila je varuhinja Wagnerjevega kulta. Čeprav Wagner ni bil zvest soprog, je ostala ob njem, tudi v Benetkah v zadnjih mesecih njegovega življenja.
Navdihujoče beneške umetnine
Wagner je Benetke obiskal vsaj šestkrat in tam ostajal različno dolgo. Prvič je bil tam leta 1857, drugič leta 1861, in ta obisk je pomemben tudi za Slovence, saj naj bi se 6. novembra na poti z Dunaja proti Trstu ustavil tudi v Ljubljani. Vlak je namreč zagotovo stal na železniški postaji in so se morali potniki presesti. Da se je takrat Wagner sprehodil tudi skozi Ljubljano, je zgolj domneva, zagotovo pa je bil 7. novembra že v Benetkah. Iz Trsta do Benetk naj bi potoval s parnikom.
Njegov drugi obisk Benetk je bil pomemben vsaj še zaradi enega dejstva. V »mali baziliki« Santa Maria Gloriosa dei Frari, ki jo poznamo pod krajšim imenom I Frari, se je Wagnerju močno v zavest zarisalo Tizianovo oltarno platno L'Assunta oziroma Vnebovzeta. Ta umetnina mu je služila v navdih pri oblikovanju značajske in glasbene prispodobe za Evo iz opere Mojstri pevci nürnberški. V tej baziliki sta tudi grobova Tiziana in Monteverdija.
Wagner je oboževal Benetke, ki v tistem času niso bile več trgovska meka, umetniška pa nedvomno še. Tam je našel ustvarjalni mir, rad se je sprehajal po uličicah in trgih, obiskoval cerkve in užival v umetninah. Rad je recimo vstopil v beneško gotsko cerkev Madona del Orto, kjer sta s Cosimo občudovala Tintorettove umetnine. Sploh renesančna cerkvica Santa Maria dei Miracoli je bila priljubljeno Cosimino pribežališče. Poimenovala jo je kar Smuckkästchen oziroma »skrinjica za nakit« – in tako se imenuje še danes. Dolgi Wagnerjevi sprehodi s soprogo ali brez nje so se običajno končali na Markovem trgu, kjer je skladatelj sedel še v svojo najljubšo kavarno Café Laverna, kjer danes nanj spominja spominska plošča.
Smrt ga je doletela v palači
Letos mineva 130 let od Wagnerjeve smrti (in tudi 200 let od njegovega rojstva); ta ga je doletela prav Benetkah, in sicer v Palazzo Vendramin Calergi ob Canalu Grande 13. februarja 1883. V 15 najetih sobah te stavbe je preživel zadnjo zimo svojega življenja, beneško društvo Richarda Wagnerja pa je poskrbelo, da je v sedanjem kazinu zdaj del prostorov preurejenih v muzej. Bil je slabega zdravja, pestilo ga je več zdravstvenih težav, ključna je bila angina pektoris. Srce mu je odpovedalo okoli treh popoldne, umrl je sam, v prostorih, ki jih je imel izključno zase in kjer je ustvarjal. Cosima je nato zahtevala, da v sobi ostane sama s pokojnikom; na njeno željo so ga posedli na divan, kjer je bila ob njem še do naslednjega jutra.
Novica o smrti skladatelja je kot blisk obkrožila Evropo. Wagnerjev največji mecen Ludwig II. Bavarski je poslal poseben vlak po pokojnikovo truplo, nato pa so skladatelja v posebej zanj izdelani krsti prepeljali v Bayreuth. Pokopali so ga za vilo Wahnfried, kot pozneje tudi Cosimo, ki je svojega moža preživela za 47 let. V teh dneh bo Mladinska knjiga izdala biografijo Oliverja Hilmsa z naslovom Otroci Cosime Wagner, kjer ponudi izjemen psihološki oris Wagnerjeve zadnje soproge.
