Ko je jazzovski glasbenik Charles Mingus leta 1962 končno izdal album Tijuana Moods, je v skladbe Ysabel's Table Dance, Tijuana Gift Shop in Los Mariachis (The Street Musicians) brez besed zajel občutke, ki jih je Manu Chao, skorajšnji gost ljubljanske Cvetličarne, zbral v naslednjih verzih: »Dobrodošla Tijuana, dobrodošla ljubezen moja. / Od večera do jutra, dobrodošla ljubezen moja. / Dobrodošla Mamica, sem na poti v Babilon. / Dobrodošla La Juana, tekila, seks in marihuana.«
Po ločitvi od žene Mingusu pač ni preostalo drugega kot – Tijuana. Skupaj z bobnarjem Danniejem Richmondom se je odpravil iskat izgubljeni navdih in uteho v hitro razvijajoče se mehiško mestece tik čez mejo, ki je med ameriškimi adolescenti takrat že uživalo sloves primernega in poceni pribežališča za izgubo nedolžnosti ter neomejenega uživanja alkohola brez nepotrebnih identifikacijskih zapletov.
Kjer se srečata dva svetova
Opisano tijuansko vzdušje – kombinacija jazzovskega avanturizma in lokalnih ljudskih motivov – je Ameriko preplavilo v času, ko se je nekaj kilometrov severneje zgodila Kalifornija. Blišč Hollywooda so zasenčili zagoreli mišičnjaki s surfi v rokah, da o razkošnih plavolaskah na valovih The Beach Boys in potentnemu fetišu kabrioletov niti ne izgubljamo besed. Praktično čez noč je vzcvetela oblika nove zabave in pomagala tlakovati poligon za prodor sofisticirane industrije. Toda prebujajoča se filozofija ameriških sanj ter fenomenologija ugodja in prostega časa sta zahtevali svoj davek. Poleg (i)legalnega priseljevanja z vseh štirih strani neba so zvezdniki in vsi tisti, ki bi to hoteli biti, zelo dovzetni za lajšanje bolečin z različnimi substancami pozabe. Tijuana, ki jo tudi Američani štejejo za asfaltni podaljšek San Diega, je tako – poleg zbirnega mesta za srednje- in južnoameriške iskalce ekonomske sreče – prevzela še osrednjo tihotapsko funkcijo, usmerjeno strogo navzven. Nadzor nad mestom je zato strateškega pomena.
Nasploh so ameriška mesta vzdolž meje, kot so El Paso, Ciudad Juarez, Brownsville in Matamoros – meja je tudi kazensko-geografska ločnica za svobodo odpadnikov, če se samo spomnimo filmov Pobeg, Divja horda ali Kaznilnica odrešitve – s hitrim razvojem Tijuane dobila svojo sorodno dušo na drugi strani. Za vstop v mesto namreč potrebujete le nekaj potrpljenja, da se prebijete skozi množico (več kot 50.000 ljudi na dan prestopi mejo na enem samem prehodu) in se sprehodite skozi masivna vrtljiva vrata – kot v kak trgovski center. In točno v tem trenutku ste prestopili najbolj slikovito (in radikalno) ločnico med razvitim in »tretjim« svetom. Nikjer na svetu si ta dva svetova nista tako blizu in hkrati tako daleč.
Zgodbe o tem bi najlažje povedali številni prebežniki, ki so zastavili vse svoje imetje in ne nazadnje tudi svoje življenje, da bi se dokopali do »pravljice« na drugi strani. Policijske patrulje zato stalno patruljirajo na ameriški strani, mejno črto nadzorujejo vojaški helikopterji. Apokalipsa zdaj! v živo. V pomoč so jim številne vaške straže zavednih Američanov, ki s puškami taborijo na puščavskih nasipih in prežijo na morebitne srečneže. V spregledani cineastični mojstrovini Samotna zvezda (John Sayles) gre ta fenomen v skrajnost: tu asimilirana Mehičanka, nekdanja prebežnica, lovi svoje bivše rojake. Uradno velja, da se na tri ujete enemu prebeg posreči. Še bolj skrajne so zgodbe o brezpogojni materinski ljubezni: visoko noseče Mehičanke doma čakajo na popadke, da bi se tik pred zdajci odpravile na pot mimo mejnih kontrol, izzivale reko Rio Bravo del Norte, se skrivale pred kojoti in policijskimi psi, se poskušale izogniti različnim napravam za zaznavanje gibanja – zgolj zato, da bi rodile otroka na drugi strani in mu tako dale priložnost za boljše življenje. Če seveda ne bo končal v kateri od latino tolp, ki se borijo za prevlado nad predmestji megalopolisov.
Med narkokarteli in razvratom
Z vsemi temi vtisi se srečamo, še preden nas ne začno obletavati različni mini žeparji, samooklicani hey, seňor vodiči, ki vam za prgišče dolarjev pokažejo najboljšo zabavo v mestu, vključno z nedolžnimi dvanajstletnicami, ki so pripravljene na vse; taksisti, ki imajo zveze v najboljših bordelih ali vedo, na katerem vogalu se dobi najbolj kvalitetna marihuana; ter mariačiji, ki vam za pičli dolar zaigrajo najljubšo melodijo. Na tržnici El Popo ni malenkosti, ki je ni moč kupiti. Samo trideset minut je potrebnih iz urejenega downtowna San Diega in pred nami se odpre povsem drug svet: kulturno barvita in brutalna realnost, kjer na ulici namesto »popeglanih« japijev še vedno srečujemo ljudi iz družine Roda Steigerja v filmu Skloni se, pezde in kjer veliko bolj od zakonov na papirju veljajo tisti, ki jih postavljajo narkokarteli. Skratka: tekila, seks in marihuana. Pot nazaj v ZDA je seveda veliko bolj zapletena, tudi za turiste. Poleg birokracije in obveznega pregleda prtljage se lahko nehote srečajo tudi s patruljo, ki skrbi za javni red in mir. Tu je tudi nevidni bataljon, ki opazuje njihovo obnašanje. Droge ne izbirajo poti za dosego zahodnega trga.
Zato ne preseneča, da se v trikotniku med konkurenčnimi narkokarteli in državo odvija prava vojna. Tijuana je že od nekdaj mesto greha, ki je prvi »boom« doživela na prelomu prejšnjega stoletja, ko je guverner province Baja California legaliziral igre na srečo – sočasno s tem, ko so jih prepovedali v ZDA. Iz nekaj na pol podrtih kolib je zraslo mesto, ki je od leta 1900 (1000 prebivalcev) do danes (1,3 milijona) doživelo eno največjih rasti prebivalstva glede na prostor. K temu je izdatno pripomogla tudi prohibicija v ZDA (1919–1933) in uvedba prostocarinske cone. Vse to je sem pripeljalo tudi prodajalke ljubezni, magnet za mornarje in vojsko, ki se je zasidrala v San Diegu.
Tukajšnji mejni prehod še danes velja za najbolj frekventnega na svetu. Kdor obvladuje Tijuano, obvladuje marsikaj. Pravzaprav se v mestu več ne ve, kaj je oprano in kaj čisto, komu zaupati in komu ne, kdo je na tej in kdo na oni strani, kdo je čist in kdo skorumpiran. Znan je samo vrh piramide, vse drugo je posuto z belim prahom: prostitutke tipajo potencialne kurirje, droga je med osebno prtljago beguncev, ki jim takšno početje pri »coyotes« predstavlja nekaj dolarjev popusta, nahaja se v različnih oblikah in agregatnih stanjih, na kar v svojem filmu Preprodajalci spomni Steven Soderbergh.
Privlačnost, ki je ni načelo nič
Danes so ulice Tijuane prizorišče množičnih obračunov med karteli na eni ter državo na drugi strani. Nekdanji predsednik Felipe Calderon si je – ob izdatni pomoči ZDA – po izvolitvi naložil težko breme, saj moral najprej počistiti v lastnih vrstah. Vsi tijuanski policijski častniki so tako morali predati svoje orožje, saj ni bilo mogoče vedeti, kdo je in kdo ni na plačilni listi kartelov. Korupcijske lovke segajo zelo visoko. Prva naloga je bila (in ostaja) zmanjšati in zajeziti njihov vpliv ter presekati pot narkotikov iz Kolumbije do zbirnih centrov ob meji. Poulične bitke so postale del vsakdana, maščevanje kruto. Identitete vojakov niso znane, saj so v nasprotnem primeru prve na udaru njihove družine. Karteli imajo svoje privatne vojske in moderno oborožitev; sestavljajo in vodijo jih bivši specialci.
Pred petimi leti je za prevlado v Tijuani in okolici prišlo do množičnega krvavega obračuna med karteloma Tijuana in Sinaloa; podobni prizori se dogajajo še danes. Tisti, ki se po naključju znajde na mestu spopada, ima malo možnosti za preživetje; v statistiko se vpiše kot kolateralna žrtev. Največji uspeh je vojska, zvesta predsedniku Calderonu, doživela leta 2010, ko je ujela enega izmed vodilnih narkobaronov Theodora »El Tea« Garcio Simentala. Aktualni predsednik Enrique Pena Nieto se je nato ogradil od Calderonove »ulične« politike. Raje kot z lovom na šefe narkokartelov in prestrezanjem pošiljk bo poskušal zmanjšati nasilje z drugimi, milejšimi ukrepi. Kakšni so ti, za zdaj še ni znano.
Ne glede na nevarnosti pa Tijuana v ničemer ni izgubila svoje grešne in dinamične privlačnosti. V vsem tem času ni bil nikoli omajan njen sloves kraja, ki ga prebivalci Združenih držav najraje obiskujejo. Avenija Revolución je ohranila ves sijaj, različni festivali privabljajo množice od vsepovsod, Zona Norte (ulica rdečih luči) je še vedno poligon za hormonov polne najstnike, mornarje in fantovščine. Od mraka do zore, vse dni v tednu.
