Zagrmelo je, kot bi udarila strela, toda nebo je bilo povsem modro. Močno grmenje kljub temu ni ponehalo. Odmevalo je po vsem zalivu, vse tja do Sainte-Maxima. Ko je počilo še trikrat ali štirikrat, je postalo jasno, da grmi na drugi strani zaliva v Saint-Tropezu. Tam je bučno ropotalo tudi nekaj ur pozneje, vendar ljudi ni bilo strah. Po starih mestnih ulicah so se sprehajali z nasmeškom na obrazu, nikamor se jim ni mudilo. Preprosto so si vzeli čas za someščane. Ustavljali so se in se pogovarjali, kot da ne bi imeli svojih vsakodnevnih opravkov. Vzdušje je bistveno bolj kot na delovni dan spominjalo na praznik.
In res je bil. Les Bravades mu pravijo domačini. Praznovali so ga na mestnem trgu, ki je bil obkrožen z gručo ljudi, na njem pa je stalo 180 mož v starih vojaških uniformah. S puškami in pištolami so streljali v zrak in hodili v krogu. Med njimi so bili stari in mladi. Pa tudi takšni, ki niso imeli orožja, ampak piščali in bobne. Igrali so vojaške koračnice. Vsi vojaki so imeli bele hlače, a razlikovali so se njihovi zgornji deli. Nekateri so imeli suknjič v temno modrih odtenkih, drugi v svetlo modrih. Z balkonov in oken so vihrale mestne zastave v rdeče-beli kombinaciji. Podobne so avstrijski zastavi, le da je njihova postavitev pokončna, rdeča barva pa je malce svetlejša. Sprevod so iz častne lože spremljali duhovnik, škof in župan. »To je naša tradicija, to je Saint-Tropez,« je v polomljeni angleščini z nasmeškom povedala ženska srednjih let, ki je opazila radovednost pri naključnem obiskovalcu, ki prej ni dobil pravega odgovora od treh starejših moških, saj niso znali drugega kot francoščino. Prav vsi so imeli v ušesih čepke, zato je bilo pogovarjanje še toliko težje. A kdo bi jim zameril, saj je bilo pokanje na zaprtem trgu z visokimi stenami zares neznosno.
Svetnik, naplavljen iz Pise
Ljudje v starih vojaških uniformah po trgu niso hodili tja v tri dni. Na drugi strani trga je namreč stal doprsni kip, ki so se mu izmenično priklanjali in pred njim streljali v zrak ali v tla. Šlo je za podobo svetega Torpesa, ki je zavetnik mesta in se to po njem tudi imenuje. Legenda pravi, da je bil Torpes visok častnik pri rimskem cesarju Neronu, nakar se je spreobrnil v krščansko vero. Ker Torpes pri svoji odločitvi ni popustil, je Neron ukazal, da ga usmrtijo. 29. aprila leta 68 pred našim štetjem so mu odsekali glavo in njegovo truplo položili v čoln. Po reki Arni so ga iz Pise spustili v odprto morje, v čolnu pa sta bila še pes in petelin. Ko ga je naplavilo na obalo, kjer danes stoji Saint-Tropez, je bilo truplo nedotaknjeno in živali živi. Čoln je našla Celerine, domačinka krščanske veroizpovedi. Po pogrebu 17. maja istega leta so se domačini odločili, da Torpesa razglasijo za mestnega svetnika.
Saint-Tropez je bil zaradi svoje lege pozneje večkrat tarča napadov. Potreboval je močno in usklajeno vojsko, ki so jo ustanovili sredi 16. stoletja. Natančneje leta 1558, od takrat naprej pa tudi poteka Les Bravades. In to vsako leto. Sprevod se začenja 16. maja in nato traja še dva dni. Začne se na mestnem trgu, kjer poglavar najprej ustreli 21 strelov pred kipom svetega Torpesa, ki ga nato nosijo po skoraj vsem mestu. Naslednji dan se praznovanje začne s slavnostno mašo, nakar domačini oblečejo tradicionalne kostume in se ves dan zabavajo. Ženske morajo ob tem nositi rdeče in bele cvetove, moški pa ponovno streljajo v zrak s pištolami in puškami. Zadnji dan je znova naprej maša, a je poznejše dogajanje bolj umirjeno, saj se ljudje družijo v lokalih in na piknikih, namesto streljanja v zrak in povorke pa raje plešejo in pojejo.
Orson Welles napisal knjigo
Toda tridnevni zgodovinski festival je le ogrevanje pred zaključno zabavo, ki je 15. junija. Na ta dan se domačini v Saint-Tropezu spominjajo največje vojaške zmage v zgodovini mesta, ko so se leta 1637 ubranili pred napadom španske vojske. Zabava se imenuje Les Bravades des Espagnols, v njej pa se združi vse, kar je prej trajalo tri dni. Mesto je okrašeno, ljudje se oblečejo v starodavne obleke in si privoščijo bučno zabavo. S streljanjem, petjem in plesom. Pri tem ne gre za nič nevarnega, saj so vsi naboji slepi, le smrdi in kadi se precej.
Na eni od proslav ob Azurni obali je bil sredi prejšnjega stoletja tudi Orson Welles. Ameriškega umetnika številnih talentov so spomladanske proslave v Saint-Tropezu tako navdušile, da je izdal celo knjigo Les Bravades, v kateri so večinoma fotografije mestnega rajanja. Posvetil jo je hčerki Rebecci, ki je knjigo prejela za božič leta 1956. Welles je med fotografijami zapisal: »Videl sem že veliko 'fetes', 'fiestas' in festivalov vseh vrst in sort, ki so bili naokoli po svetu posvečeni svetnikom in zaščitnikom. Bil sem na tovrstnih praznovanjih na Siciliji, Kitajskem, jugu Španije in Italije ter vse do Bolivije. Toda nikjer nisem videl česa podobnega, kot je Les Bravades v Saint-Tropezu.« Knjiga je bila pozneje javno izdana leta 1996. V njej je tudi Wellsovo posvetilo hčerki: »Imel sem obilo sreče, da sem bil v Saint-Tropezu ravno med tem festivalom. Vesel bi bil, če bi bila zraven tudi ti, saj ves čas mislim nate. Ker to ni bilo mogoče, sem pripravil knjigo s fotografijami, da bi dobila vsaj malce občutka, kako vse skupaj poteka.«
