Petindvajsetega novembra 1984 se naključni mimoidoči na ulici Basing Street v zahodnem delu Londona ni mogel načuditi. Kar naenkrat se je od nikoder v istem trenutku – okoli devete ure zjutraj – na istem kraju začela zbirati smetana britanske popularne glasbe. Vse, kar je takrat lezlo po lestvicah, je vstopalo v Sarm Studios, ki ga je lastnik Trevor Horn dal brezplačno na voljo za celih štiriindvajset ur. In nekje ob osmih zjutraj naslednjega dne sta Bob Geldof in Midge Ure stikalo na mešalni mizi prestavila v lego off in s trakom hitela v prešo. Skladba Do They Know It's Christmas? je bila dokončana. Tri dni kasneje je v obliki male plošče s svetlobno hitrostjo brzela proti vrhovom lestvic in spotoma podirala vse rekorde.
Pesem Do They Know It's Christmas? je s seboj prinesla marsikaj pozitivnega, vendar je sprožila tudi val polemik. Tudi njih je treba razumeti iz več zornih kotov, kakor tudi všečno parodijo Do They Know It's Hallowe'en?, ki pa je vsekakor ponudila primerno refleksijo vseh poznejših inkarnacij superskupine Band Aid, ki niso imele – ne glede na svoje morebitno plemenito ozadje in angažiranost Boba Geldofa – z izvornim Band Aidom prav nič skupnega. Celo kot blede kopije jih bi težko označili; obstaja namreč samo eden in edini pravi Band Aid – in to je bil tisti iz leta 1984. Vsi drugi (vključno z letošnjim, ki je bil posvečen izbruhu ebole) so bili preproducirani umetni ponaredki. In prav izvornemu se bomo tudi posvetili v nekaj naslednjih odstavkih.
Zamisel, ki je presegla sebe
Band Aid se je začel spontano, a je kmalu postal premišljena poteza, ki je presegla izhodiščno idejo. Ko je postalo jasno, da za njim stoji manjša skupina glasbenikov s plemenito idejo, se je iz trenutnega navdiha razvilo gibanje, katerega del je hotel biti vsak. No, skorajda vsak. Vse se je začelo v dnevni sobi Boba Geldofa. Oktobra 1984 je na televizijskem zaslonu videl javljanje novinarja Michaela Burka iz Etiopije, ki jo je pestila huda lakota. Poročilo je bilo prepolno podob izstradanih otrok, vrhunec pa je doseglo, ko je medicinska sestra med množico usihajočih telesc kakor naključno izbrala enega izmed otrok in ga nahranila, medtem ko so preostali tiho umirali naprej. Spoznanje, da je življenje nekega otroka odvisno zgolj od tega, koga bo medicinska sestra razločila od drugih, je Geldofa pretreslo do te mere, da je začel razmišljati, ali ima dovolj moči, da bi kaj takšnega preprečil. Takoj je pomislil, da bi posnel skladbo, katere izkupiček bi namenil izstradanim in nemočnim v Afriki, a kaj, ko je njegova skupina The Boomtown Rats tonila v pozabo in si od takšnega projekta ne bi mogel obetati pravega učinka.
Potreboval je nekaj več, nekaj večjega in močnejšega, in prišel je na idejo, da bi zbral superskupino, sestavljeno iz (skoraj) vseh, ki so v tistem obdobju krojili otoške glasbene lestvice. Ko je zamisel omenil Midgu Uru, članu skupine Ultravox, se mu je ta takoj pridružil. Nekaj dni kasneje sta že zložila pesem Do They Know It's Christmas?, Geldof pa je izkoristil svoj čas pri Richardu Skinnerju na radiu BBC 1 za javno predstavitev ideje o dobrodelni mali plošči, ne pa za promocijo svojega novega albuma. Mediji so stvar sprejeli z odprtimi rokami, zato piscema songa ni bilo treba prav hudo prepričevati kolegov, naj se jima pridružijo v studiu. Boy George je samo za to priletel iz New Yorka, Spandau Ballet so izkoristili prosti dan na japonski turneji in se vrnili v London, prišli so celo nekateri (Marilyn), ki sploh niso bili povabljeni, kdor pa se snemanja ni mogel udeležiti, je po telefonu poslal svoje sporočilo, ki je potem našlo svoj vrezni prostor na 12-inčni verziji skladbe (med njimi David Bowie, Paul McCartney in Holly Johnson). Že naslednje jutro po izidu male plošče je marsikomu postalo jasno, da bo Otok – in pozneje ves svet – zajela manija dobrodelnih podvigov. Podobni projekti so rasli kot gobe po dežju. Klic lačnih Afričanov so kar naenkrat zaslišali vsi in vsepovsod, tudi v neuvrščeni Jugoslaviji, ki je bila že po svoji naravi odprtih rok in pri politiki miru seveda ni smela umanjkati (YU rock misija). V »kislo jabolko« (ker se tega niso spomnili prvi) so ugriznili celo Američani – in tako smo po ekspresnem postopku vsi postali svet (We are the World).
Budnica za nedejavne vlade
Bob Geldof pa po neprespani noči vseeno ni odhitel domov. Še isto jutro je na »zajtrku« pri Miku Readu (BBC Radio 1) promoviral, kar so počeli prejšnjo noč, in obljubil, da bo šel prav vsak peni v dobrodelne namene. Vsi so začeli kazati razumevanje in solidarnost z lačnimi na črni celini: na ovitku je zahvala glasbenikom, ki so donirali svoj čas in trud, na mali plošči je odtisnjena zahvala založbam, ki jim tega z raznimi pravnimi hakeljci niso preprečile, na BBC so celo prekinili tradicijo in zamaknili program za pet minut, da so se lahko prilagodili predvajanju videa skladbe v oddaji Top of the Pops… Na koncu je ob vsej histeriji moral popustiti celo kabinet Margaret Thatcher, ki je malo ploščo oprostil prometnega davka. Tega se je vsekakor nabralo ogromno.
Plošča, ki se je v rekordno hitrem času pojavila v trgovinah, je namreč podirala tudi vse druge rekorde. Samo v prvem tednu se je število prodanih primerkov povzpelo do milijona in je do konca leta (torej v slabem mesecu) znašala že tri milijone. S prvega mesta je ni zbil niti šlager Last Christmas popularnega dua Wham, ki je tako postal edina mala plošča, prodana v več kot milijon izvodih, ki nikdar ni prišla na vrh otoških lestvic. Namesto pričakovanih 70.000 funtov zaslužka so se na račun Band Aida stekali milijoni. Končna številka naj bi znašala okoli 14 milijonov funtov. Po količini – ne pa tudi hitrosti! – prodanih primerkov jo je pozneje prehitela šele zadušnica princesi Diani, Candle in the Wind Eltona Johna leta 1997.
Projekt je seveda takoj sprožil tudi različna negodovanja, med kritiki pa je prednjačil pevec Morrissey, ki se je zmrdoval že nad samo skladbo, ob Geldofu pa naj bi mu šlo preprosto na bruhanje. Vsekakor se je Geldof znova znašel pod vsemi žarometi glasbenega in neglasbenega sveta, prav to pa so mu nekateri očitali: da je torej humanitarnost izkoristil za samopromocijo. Večino tovrstnih obtožb je utišal kar avstrijski veleposlanik v OZN: »Bob Geldof je s svojo akcijo sprožil eno najučinkovitejših obtožb proti vsem neaktivnim vladam sveta.« Lakota na jugu Etiopije je bila namreč posledica državljanske vojne in hude suše, ki je razmere še poslabšala; in medtem ko so se svetovne velesile med seboj pričkale in gledale v vesolje, je Band Aid preusmeril pozornost nazaj na izsušeno zemljo. Seveda ni bilo mogoče pričakovati trajne rešitve; vzvodov te moči Band Aid nikdar ni imel.