Za zabaven uvod slovenskega prvenstva v skokih z višin, s katerim so na Mostu na Soči petič zapored zaključili poletno turistično sezono, je poskrbela ženska, Angležinja Emily Matthews. Mudilo se ji je na vlak in naprej po Sloveniji, zato je pri organizatorjih izprosila, če lahko skoči prva. Z dvanajst metrov visoke lesene konstrukcije se je v Sočo pognala hrabro, požela navdušenje občinstva in postala prva dama, ki je kadar koli skakala na Mostu na Soči.
V tišini in ob rokenrolu
Nato je na okoli 17 stopinj Celzija segreto akumulacijsko jezero oživelo pod izkušenimi skakalci. Manjši kot so bili pljuski vode ob pristanku skakalcev, več točk so pobirali. Nekateri so skakali v popolni tišini, Jernej Klinar ob bučni glasbi. »Včasih sem si tudi jaz želel tišine, zadnje čase pa prihajam bolj uživat kot tekmovat, zato mora biti zraven tudi rokenrol,« nam je zaupal, ko je po skoku prilezel iz vode. Skače od leta 2000 in medtem je skočil celo z višine 26 metrov in s tem postavil svoj osebni rekord. »Že osem let zapovrstjo hodim skakat v Mostar, tam pa je višina 24 metrov,« pove in doda, da je pri skokih na glavo to bržkone tudi zgornja meja. Skoki na noge dopuščajo kakšen meter več, pozna pa tipe, ki so skakali tudi že z višine petdesetih metrov. »A to ni več šport, to je samomor,« pristavi in odhiti gledat skoke svojih sotekmovalcev.
Naslednji je bil namreč na vrsti Srb Borko Miladinović, skakalec, ki lovorike osvaja na mostovih in lesenih skakalnicah po vsem Balkanu in še dlje. Težavnost napovedanega skoka s povratnim enainpolkratnim saltom v pregibu je obetala lep skok. Bil je tak, kot skok mora biti, in Borko si je prvi med tekmovalci prislužil oceno deset. Dobre ocene sta pobrala tudi najmlajši in najstarejši skakalec: Vid Fortunat je prvošolec, starosta skokov Tržačan Pino Auber, ki je na skokih na Mostu na Soči (in verjetno tudi drugod) doslej pobral največ lovorik, pa jih šteje že častitljivih 75.
Poslovilni skok Tomaža Strela
Finalna serija figurativnih skokov je znova presenetila še pred vreliščem najboljših. Dolenjec Tomaž Strel, brat slavnejšega plavalca Martina Strela, se je po lestvi do odskočišča v drugo podal s šopkom rož. Gledalci so v popolni tišini pričakovali skok in morebitni performans – a skoka ni bilo. Strel je v drugi seriji v vodo spustil le šopek in se tako po petdesetih letih skokov in 25 letih tekmovanj od uradnega skakanja poslovil. »Skakati sem začel na Dolenjskem v reki Mirni, verjetno nekje leta 1958 ali 1959. Skakati sem znal prej kot pisati in brati. Nikoli me ni nihče učil, vedno sem bil samouk. Sedaj pri mojih šestdesetih letih pa sem se poslovil, ker moram tudi še kaj dati nase in gledati na zdravje,« se posmeje. Pove, da je bil vedno previden skakalec in tudi sedaj svojim mladim kolegom svetuje previdnost. »Ne smeš biti preveč junak. Raje malo zabremzaj, kot da greš čez,« poduči mlade.
S tem bi se bržkone strinjal vodja sodnikov Bojan Božič. Skakalnico na Mostu na Soči glede na atraktivnost in okolje uvršča v sam slovenski vrh in meni tudi, da njene višine (do 18 metrov) predstavljajo optimum za Slovenijo. Fantje namreč nimajo veliko možnosti za trening s takih višin, dopušča jih le bazen na Jesenicah. Družbo so mu na sodniški tribuni delali lokalni sirar, gostinec, zavarovalničar in župan. »Ocenjujemo umetnostni vtis, let in njegov pristanek,« je zaupal Božič. In na koncu so dosodili, da so s figurativnimi skoki najboljše opravili Borko Miladinović, Jan Vončina in Aleš Karničnik, v tehniki lastovke sta si drugo mesto delila Jernej Klinar in Matej Bremec, najbolje pa je z njo tudi tokrat opravil Miladinović. »Treniram vsak dan najmanj po dve uri na bazenu, potem imam še suhe treninge,« je skrivnost uspeha po tem, ko je bilo že znano, da tudi tokrat ni imel konkurence, pojasnil Miladinović. Slovenija mu je všeč, skakalnica je po njegovih besedah fenomenalna, v največje zadovoljstvo pa mu je, da lahko skače v Sočo. »Hvala bogu je letos toplejša kot pretekla leta,« se je poslovil zmagovalec. Svoj rekord v višini je pustil v Novem Sadu. Z mostu svobode je v Donavo skočil s 23 metrov.