»Norega profesorja« smo se v naših koncih že kar malce navadili, kar pa ne pomeni, da ga lahko preslišimo. Nismo ga ne prvič, ko je nastopil na danes legendarni Drugi godbi leta 1988, o čemer priča rumeno-črna kaseta Dost mamo!. Takrat je za mešalno mizo usmerjal svoje varovance Macka B-ja, Kendella Smitha in Robotikse ter izza nje s svojimi posegi dobesedno skuril večino basovskih open v zvočnikih. Ali je kaj takšnega mogoče pričakovati tudi nocoj v Gala Hali, se bo treba prepričati na mestu samem.
»Če je kaj res, potem si je Neil Joseph Stephen Fraser izbral pravi nadimek,« mi je pred kratkim potrdil programski vodja takratne Druge godbe Jure Potokar. Mad Professor je namreč po svojem karakterju resnično nor, ko se loti posredovati glasbo na svoj način. Polovičarstva ne priznava. V svojem pa tudi v tujih okoljih se loteva skrajnosti in jih na ta način zbližuje. V njegovih zvočnih sistemih se srečujeta ter prepletata organsko in digitalno, ki tvorita nekakšen večžanrski recept na temeljih duba za uživanje in kuliranje v sodobnih urbanih okoljih. Govora je o protistereotipnih godbah, kajti Mad Professor ni zaspal nekje v preteklosti, temveč se je vseskozi pomikal v smeri posodabljanja produkcije in (po)ustvarjanja recentnih glasbenih tvorb.
Že v osemdesetih letih se je drugod usihajoči progresivno angažirani reggae ohranjal v katalogu njegove založbe Ariwa kot braniku dubovske produkcije, vokalnega rootsa in neposrednega pesništva. Z njim, zlasti pa s serijo eksperimentalnih albumov Dub Me Crazy, je prepričal tudi legendarnega urednika Johna Peela in si tako zagotovil redno radijsko podporo z njegove strani. Ne moremo z gotovostjo trditi, ali se je Nori profesor počutil poklicanega za nekaj takega, prepričani pa smo lahko, da je vse, kar je počel, precedil preko lastnih doživljanj – to zlasti velja za številne remikse (Sade, Jamiroquai, The KLF, Beastie Boys, Depeche Mode) na čelu s »predelavo« celotnega albuma Protection kolektiva Massive Attack. Slednji tako, četudi morda le kot nadaljevanje in razširitev osnovnega sporočila, deluje kot povsem samostojna enota v njegovem obsežnem in njihovem manj obsežnem opusu.
Od Norega profesorja je seveda nemogoče pričakovati, da bi kdaj ublažil svoje metode norosti. Že bežen pregled čez njegovo »nepregledno« diskografijo v vseh smereh nam pove, kako dojema samega sebe in svoje zvočne intervencije. Poleg osnovnega podžanrskega označevalca (dub) se pri njem najpogosteje in v različnih oblikah pojavljata termina blazen in odtrgan. Njuna neukrotljiva vsebina se nekoliko bolj podredi angažiranosti, kadar spregovori o problemih, ki tarejo njegovo ljudstvo, kar zlasti velja za osveščeni program pod naslovom Black Liberation Series (Anti-Racist Broadcast, Under the Spell of Dub, Afrocentric Dub). Na trenutke vseeno nekoliko podleže nostalgiji (The Dubs the Time Forgot), da bi takoj zatem, kot »soundtrack« londonskim nemirom, izdal zbirko London Burning. Vsaka podobnost s The Clash je namerna! Slednjo je že moč razumeti tudi kot del obeležitve tridesetletnice njegove založbe Ariwa Sounds. Mad Professor ne miruje niti danes, niti v tem trenutku. Praktično nemogoče je slediti vsemu, kar nastaja v njegovem studiu in na njegovi mešalni mizi, zato omenimo le še lanski projekt s članom tria The Congos Cedric Congo meets Mad Professor in zbiranje materiala za pestra sodelovanja s Frankiejem Paulom, Vivianom Jonesom in drugimi. Pa to še ni vse. Mad Professor je resnično nezaustavljiv, enako kot njegova norost. Nekatere podrobnosti bom raje zadržal zase, saj ne vem, kdo vse bo tole bral, dejstvo pa je, da se nam nocoj obeta »ležerna« in nepredvidljiva noč. Srečanja z njim so (bila) zares vedno nekaj posebnega.