Ne vem, koliko ste sledili medijem od blizu in daleč v zadnjem času, a ameriški glasbenik Kurt Vile je v naš prostor prišel kot veliko upanje – ne ravno kot »the next big thing«, da ne bo pomote, temveč bolj kot »the next thing«, ki verjame stališču Jacka Whita, da je treba staro dobro rock'n'roll zgodbo znova povedati. Tradicija namreč ni nekaj strogega ali (do)končnega in Kurt Vile je ta pogled prepisal ter osvežil že z bendom The War On Drugs in albumom Wagonwheel Blues. Vendar je – vsaj po slišanem na sredinem koncertu – v tem pogledu vseeno nekoliko klecnil. Za razliko od studijskih zapisov, zlasti solističnih, se tempo in intenzivnost skladb na koncertu ne spreminjata toliko, da bi prepričala na prvo ali celo na drugo poslušanje. Intimni (akustični) detajli se prebijajo tja, kamor po svoji naravi sodijo, električni prijemi pa v končni fazi zdržijo le kot glasbena kulisa iz ozadja, še zlasti ker gre za hitro prebran in ponavljajoč se skladateljski koncept. V tem trenutku, ko poslušam njegov album Childish Prodigy, ne morem verjeti, da gre za enega in istega avtorja.
Večina njegovih skladb deluje na principu crescenda, kjer dolgo časa razvija temo, da bi jo v finalu izstrelil čez strune električne kitare. Vendar v njih manjka plodne napetosti, ki jo je nekoč patentiral Neil Young in jo je kasneje posvojil sonični Thurston Moore. Ni se bilo namreč mogoče znebiti občutka, da Kurt Vile išče bolj zapletene ali kompleksne fraze, ki bi jih rad povezal v – vsaj na posluh – atonalne sklope. Vendar je do tega sožitja prihajalo zelo ali bolj poredko (častna izjema je bila izvrstna izvedba skladbe Freak Train), kar je v ospredje porinilo dokaj zmedenega avtorja, ki mu je zmanjkovalo dinamike. Res bi bilo dobro zanj, da bi si izposloval kakšne ure pri Jeffu Tweedyju ali Nelsu Clinu. V pomanjkanju mediger je tako Violatorje reševal izvrstni bobnar Vince Nudo, ki pa na koncu ni zmogel vsega sam.
Tako se je pojavilo vprašanje, kako bi vsa stvar izzvenela, če bi šlo tudi v njegovem primeru zgolj za dialog med kitaro in bobni – in to ne v slogu The White Stripes, temveč na način, kot sta ga – brez Macintosha – pred tem predstavila duo Incurabili. Bruno Subiotto in Niko Novak namreč nista pragmatika, temveč imata jasno poudarjeno emotivno linijo šotnega šamanskega bluesa, ki tudi površnega poslušalca težko pusti ravnodušnega. Med njunim podajanjem tribalnih muzik se namreč nisem mogel znebiti občutka, da bi Nick Cave in Warren Ellis dobila vsaj hudo konkurenco, če bi zanju slišal režiser John Hillcoat. Kurtu Vilu je po slišanem v sferi intimnega nekaj vseeno uspelo – prebil je zid kolektivne amnezije, ki je stalno pogojeval iskanje novega brez odnosa do tradicije. Prav ta akcent daje slutiti, da mu je klasično berilo še kako jasno, živa izvedba, torej artikulacija, pa malce šepa. Ko mu bo uspelo najti ravnotežje, nas njegove skladbe ne bodo samo objele, temveč tudi pogledale v oči. S tem se mu bodo na stežaj odprla tudi vrata v zatočišče urbanih kavbojev. Vsekakor je na pravi poti.
Za konec moram priznati, da sem bil tudi sam zastrupljen z velikimi besedami, ki sem jih zasledil v nekaterih priznanih tujih revijah. Očitno pišejo nekritično ali pa so pod nekim drugim vtisom. Kurt Vile je resda spoštljivo pristopil k tradiciji, a njenih dovtipov ni dvignil na neko novo in svojo raven, kot je to na primer nekoč uspelo Jeffu Buckleyju in pozneje My Morning Jacket. Veliko časa se je tako naša statična skupinica ukvarjala z vprašanji, kje neki smo to že slišali. Igra asociacij pa je redkokdaj dobra zadeva, še zlasti če je umetnik ritualno predvidljiv. In Kurt Vile je tokrat – z redkimi izjemami – bil! Smo pa z njim dobili odlično novo lokacijo za koncerte v našem glavnem mestu. Vrt ljubljanskega gradu se je izkazal za izjemen, udoben in prijazen prostor za glasbeno dejavnost, ki ga je treba – neodvisno od žanra – pogosteje izkoristiti. Pa tudi mikrolokalni vetrič alpin zna zvečer fino zapihati čez pregrete duše v tej vročini.
