Blaž Lonjak, čarodej: Ljudem želi s trikom polepšati dan

Da, še vedno. Čarodej je pač drug izraz za iluzionista. Sicer pa, star sem 21 let in ko sem se pred osmimi leti začel ukvarjati s tem, sem bil edini med vrstniki, ki ga je to zanimalo. Tedaj to sploh ni bilo popularno, ampak mene je čarodejstvo fasciniralo od nekdaj; to strast sem odkril povsem sam. Čisto po naključju sem se naučil preprost trik s kartami. Ko sem ga pokazal domačim in videl, kakšen je odziv, mi je bilo jasno, da se bom s tem še ukvarjal. Odzivi ljudi so bistveni; ugotovljeno je, da so reakcije ljudi, ko vidijo nekaj, kar se jim zdi nemogoče, enake odzivom dojenčka, ki nekaj vidi prvič. Za enako navdušenje gre.

V modernih časih se je to spremenilo. Tudi za nas čarodeje so časi težji. Ni več zaprtih krogov in vse se da dobiti na spletu, če le dobro pogledaš. Sam pa sem imel srečo, da sem spoznal človeka iz teh zaprtih krogov. Danes je star 80 let.

Jani Benčina - Mertini, ki je dolgo živel v Novi Zelandiji. S tem se je ukvarjal že prej in je bil znan tudi kot star maček, ki se ubada še s hipnozo. Po tridesetih letih se je vrnil v Slovenijo. Spoznal naju je možak, ki sem mu pokazal neki trik; pri tem sprva niti nisem vedel, da gre za čarodeja. To je bilo pred šestimi leti, ravno dve leti sem se že ukvarjal z zadevo in pokazal sem mu vse, kar sem znal. Bil je zadovoljen in me je povabil, naj se oglasim še kdaj, češ da mi bo še sam pokazal kak trik. Tako sva navezala stike. Vendar mi Mertini ni mogel povsem pomagati, kajti on je odrski čarodej, sam pa izvajam ulično čarodejstvo. Pomagal pa mi je s tem, da mi je dal prave smernice, predvsem glede tega, kako veščine ne zlorabljati.

Da, sposoben sem si namešati karte. Nekajkrat sem igral poker s kolegi in če sem dobil dobre karte, se je seveda takoj pojavil sum, da sem si jih namešal.

Če bi na primer potreboval tris, bi si lahko namešal prav tisto karto, ki bi mi manjkala.

Tega ne bom razkrival, ne želim, da bi kdo to poskušal izrabljati. To me ne zanima; zanima me, da nekomu s trikom polepšam dan.

Seveda.

Ne. Morda kdaj koga malce podcenim in mu posvetim premalo pozornosti, vendar pa sem že tako izkušen, da znam zadevo izvleči, tudi če gredo stvari za trenutek narobe.

Za osnovo potrebujem kakšen teden.

Iz knjig, spleta in opazovanja drugih čarovnikov. Še najbolj tega zadnjega; ko gledam drugega čarovnika, mi je približno jasno, kaj je izvedel, potem pa to povzamem malce po svoje.

Čarodejstvo mi gre najbolje, sicer pa znam dobro funkcionirati z ljudmi, ne glede na situacijo. Živim doma, s čarodejstvom pa si služim postranski denar. Hodil sem na medijsko šolo v Ljubljani in rad bi imel svojo čarodejsko oddajo. Zato sem tudi šel na tekmovanje Slovenija ima talent. Nimam treme; če se osredotočim na cilj, na tremo povsem pozabim.

Izrazito slabo. Ne zapomnim si nobenega rojstnega dneva. Vem, da je žalostno, vendar pa vem samo za datum rojstva svojega strica, ker je to 10. 10., ter za bratovega, s katerim sta si štiri dni narazen, tako da si potem izračunam, sicer sem pa v tem smislu zares šibek. Bolj vizualen tip sem.

Se mi je že zgodilo, ja. Nekoč sem šel še kot otrok z družino na bolšji sejem v Maribor, kjer me je pritegnila gruča, zbrana okoli človeka, ki je izvajal ta trik. Nekega možakarja so obrali že za sto evrov, meni je bilo pa jasno, da ga sleparijo, saj sem takoj dojel, da ima tip kroglico, ki bi morala biti pod eno od treh škatlic, v resnici skrito v roki, med palcem in kazalcem. Ni mi bilo jasno, zakaj ta človek dovoli, da ga goljufajo. Bil sem pač mulec. Šel sem do tega možaka in ga vprašal, zakaj dovoli, da ga goljufajo. V tistem trenutku so se pa pojavili tipi iz gruče in me začeli odrivati stran, češ, izgini. Čez deset minut je tako ali tako prišla policija. No, takšne tipe potem ljudje mešajo z nami, čarodeji. Ampak noben čarodej nima namena ogoljufati ljudi; mi jim hočemo pokazati nekaj, kar se jim zdi neverjetno, zato da si navadni smrtniki upajo sanjati o nemogočem. Zadnjič je nekdo dobro povedal – ne spomnim se povsem točno, je pa dejal nekaj v smislu, da čarovnik običajnim ljudem pomaga, da niso zaprti v svoji »škatli«, v svojem zaprtem krogu znanega, in da si upajo misliti tudi drugače. Da dojamejo, da ni samo ene steze.

To, da bi me kdo fizično napadel, se mi še ni zgodilo, so pa ljudje že popenili, češ, zdaj pojdi pa stran. Precej noro pa so se odzvali francoski nogometni reprezentanti v dvoranskem nogometu, ko so igrali tekmo v Kočevju in sem najprej enemu od njih pred dvorano pokazal trik, potem pa je iz avtobusa stopila celotna ekipa in se malodane valjala po tleh. Vsi temnopolti. Kako so oni doživljali trike, je bilo nepozabno. Kar zvijalo jih je. Sicer je pa tako, da nekateri pokažejo navdušenje, drugi pa niti ne – oziroma navdušenje skrivajo. Zdi se, kot da zato, da ne bi izpadli neumni.

Njega ne maram.

Ravno zato, ker to, kar počne, niti ni več res.

Ne bom razlagal, vendar pa tisto, kar vidiš, ni več samo on, zato ga ne maram. Moj vzornik in po mojem mnenju najboljši na svetu je David Blaine. Njegovih trikov tudi sam ne dojamem. Sem pa sam začel delati tako kot on. Rekel sem kolegu: najdiva kamero, spustiva se v mesto, jaz izvajam trike na ulici, ti pa snemaš.

To je nekaj drugega. Gre za takšne razlike kot med Metallico in narodnozabavno glasbo. Njegov znani trik, ko je izginil Kip svobode, je bolj ali manj pojasnjen. Takrat je dal vso dvorano na koleščke, da jo je lahko premaknil za 15 ali 20 stopinj, kar pa ljudem ni bilo jasno. Čarovnik mora biti pač vedno dva ali več korakov pred občinstvom. Stvar mora biti predstavljiva, vendar pa ne logično pojasnljiva. To je potem čarovnija.

Imam. Ljudje so se najedli zajčkov in klobučkov na odru. Prihodnost je v uličnem čarodejstvu.