Hello Kitty, ena največjih japonskih izvoznih uspešnic, je leta 1974 nastala pod streho podjetja Sanrio, zasnovala pa jo je tedaj mlada ilustratorka Juko Šimizu, ki si s svojo kreaturo deli rojstni datum, in sicer 1. november. Dve leti pozneje je ljubek lik preprostih linij s snežno belo poltjo, brčicami in obvezno pentljo ob ušesu prodrl v ZDA, nato pa postopoma osvojil ves svet. Po navedbah Wikipedije je ob 40. rojstnem dnevu vreden kar sedem milijard dolarjev.
Navzoča v vseh porah življenja
Skozi desetletja se je Hello Kitty iz otroškega lika prelevila v ikono, ki je danes ne častijo le najmlajši. Denimo 29-letna Angležinja Natasha Goldsmith ima svoje stanovanje natrpano s 50.000 predmeti, povezanimi z motivom prikupnega lika. Kot je povedala za spletni časnik Mirror News, jo je že nekaj fantov nagovarjalo, naj se odpove tej krami, a se je raje znebila njih.
Ena izmed marketinških strategij podjetja Sanrio je prav ta, da na prodajne police ves čas pošilja nove izdelke. Do danes se je motiv Hello Kitty pojavil na več kot 50.000 različnih izdelkih: od voščilnic, šolskih potrebščin ali oblek do računalniške opreme, opekačev, toaletnega papirja in gasilnih aparatov, krasil pa je tudi airbus tajvanske letalske družbe EVA Air ali obleko Lady Gaga. Podjetna risana junakinja je stopila na vinski trg, v Tajvanu sta v njenem slogu opremljeni restavracija in porodnišnica, v Seulu pa kavarna. Posvečena sta ji tudi dva zabaviščna parka. Priljubljena je kot lik več animiranih serij in video iger ter ima svoj glasbeni album, naslovljen Hello World, po njeni podobi pa je nastalo celo nekaj skrivnostnih odtisov na žitnih poljih.
Dr. Ljubica Marjanovič Umek, redna profesorica za razvojno psihologijo na ljubljanski filozofski fakulteti ter strokovnjakinja za ocenjevanje igrač, pojasnjuje, da v tem liku s psihološkega vidika ne zazna nobene večje prednosti in presežka, temveč je Hello Kitty po njenem mnenju tako uspela, ker je za njo dobra tržna promocija. »Poskrbeli so za to, da je prodrla v vse pore življenja, zaradi česar je otrokom postala zelo domača in si jo nenehno želijo imeti zgolj iz navade. Je neke vrste prestižna znamka, za katero starši verjamejo, da jo morajo kupovati svojim otrokom, saj bodo ti sicer med vrstniki videti drugačni.«
Superjunakinja, ki ni mačka
Ob jubileju Hello Kitty so potekala praznovanja na različnih koncih sveta, celo v vesolju, kajti tja so Japonci že avgusta poslali lutko kultnega lika, ki kroži okoli Zemlje v majhnem satelitu, opremljenem z elektronsko tablo, na kateri se izpisujejo sporočila oboževalcev. Teh se je v losangeleški četrti Little Tokio, kjer so v začetku meseca pripravili kar štiridnevni shod, zbralo okoli 20.000. Rojstnodnevno rajanje je potekalo tudi v tokijski veleblagovnici Micukoši in Sanrijevem tematskem parku Puroland, v japonsko-ameriškem nacionalnem muzeju v Los Angelesu pa so se ji poklonili z retrospektivno razstavo, kjer je Hello Kitty med drugim prikazana kot Kleopatra ali superjunakinja.
Toda skrbnico razstave, antropologinjo Christine R. Yano, ki ta fenomen preučuje že vrsto let, je šokiral popravek njenega spremnega besedila k razstavi. V podjetju Sanrio so jo namreč opomnili, da Hello Kitty ni mačka. »Je risana junakinja. Je deklica. Je prijateljica. Ni pa mačka. Nikoli ni bila upodobljena na vseh štirih,« so pojasnili. Ljubica Marjanovič Umek pa poudarja, da ocenjevalci v dilemi, ali je Hello Kitty mačka ali deklica, ne smejo biti avtorji, temveč otroci. Ti resda živalskim figuram pogosto dajejo vloge ljudi, a po njenih opažanjih te brkate podobe običajno ne obravnavajo kot deklico. Se pa z njo radi identificirajo, ker je videti prijazna.
Nemi objekt ali sočutna družba?
Pravo ime Hello Kitty je pravzaprav Kitty White, sprva pa je bila poznana zgolj kot »bela mačka brez imena«. V njenem profilu je zapisano tudi, da ni Japonka, temveč z družino, ki jo sestavljajo še mama Mary, oče George in sestra dvojčica Mimmy, živi v predmestju Londona, kjer ima številne prijatelje in dva hišna ljubljenčka. Z britanskim poreklom se je »skotila« menda zato, ker so Japonci sredi sedemdesetih let na Veliko Britanijo gledali skozi rožnata očala.
Zastopa čistost, ljubkost in nedolžnost oziroma, kot pravijo Japonci, je nadvse kawaii, kar bi lahko prevedli kot luštkana. Skozi čas je njena zunanjost po zaslugi oblikovalke Juko Jamaguči sicer sledila novim trendom, saj je sodelovala tudi s tako prestižnimi modnimi znamkami, kot je Dior, a njena podoba ostaja minimalistična. Nekateri menijo, da je brezčasna, ker deluje kot prazno platno, ki ga kupci lahko sami okrasijo.
Vendar njen življenjepis še zdaleč ni prazen. V njem je denimo zapisano, da ima krvno skupino A, kar je za Japonce zelo pomemben podatek, saj menijo, da ima krvna skupina veliko opraviti z značajem. V šoli je izjemno pridna, četudi nenehno obiskuje tretji razred, med njene hobije pa spadajo pečenje piškotov in palačink, igranje klavirja in tenisa ali oblikovanje origamijev. Njena najljubša hrana je jabolčna pita, a nihče ne ve, kako jo zaužije, saj nima ust. Zaradi tega se je na njene snovalce usul plaz predvsem feminističnih kritik, ki opozarjajo, da lik namiguje na to, da morajo biti dekleta le nemi objekti. Pri podjetju Sanrio pa poudarjajo, da so ji ustvarili brezizrazen videz, ker je nanj tako mogoče projicirati odsev lastnega razpoloženja. Hello Kitty je videti vesela, ko so ljudje veseli, in žalostna, ko so žalostni, kar pomeni, da je najbolj sočutna družba. V Sanriu so vselej poudarjali tudi, da ne potrebuje ust, ker govori iz srca, ter da je simbol prijateljstva in povezovanja.
Nezanimiva za dečke
Toda za krhkostjo in milino po mnenju dr. Marjanovič-Umkove tiči spolna stereotipnost prikazovanja ženskih likov, kar predstavlja veliko pomanjkljivost. »Jasno je seveda, da za večino igrač večje zanimanje pokaže bodisi en bodisi drugi spol, vendar igrača ne sme biti že v izhodišču takšna, da izloči en del populacije. Psihologi praviloma v nobenem razvojnem obdobju ne zagovarjamo ločevanja igrač za dečke in deklice, lik Hello Kitty pa seveda ni dovolj univerzalen, da bi pritegnil oba spola, temveč se fantje od njega po večini distancirajo,« sklene sogovornica.
Podobno meni Pavle Učakar, likovni urednik za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi, da je Hello Kitty standard obnašanja za deklice, vidi jo kot povsem neoseben kalup: »Belo-rožnat okvir, v katerega se projicirajo tako male kot velike dame. Računalniški, oblikovalsko-marketinški arhetip, podoba varnega in sterilnega sveta, kjer se ni treba boriti, poslušati očitkov ali spoznati tesnobe in žalosti.«