Yellow press, rumeni tisk – ta izraz danes zveni že nekam zastarelo in dejansko ni več v rabi, čeprav to še ne pomeni, da tudi njegove »medijske vsebine«, taktike in strategije niso več uporabne. Sicer pa je rumeni tisk res že zgodovinski fenomen, katerega začetek datira na konec 19. stoletja, ko je bil glavni strateg in praktik senzacionalističnega žurnalizma v ZDA nihče drug kot Joseph Pulitzer, po katerem se od leta 1917 imenuje nagrada za novinarske dosežke (Pulitzer je v svoji oporoki podaril univerzi Columbia dva milijona dolarjev za ustanovitev prve ameriške fakultete za novinarstvo, ki je potem tudi ustanovila Pulitzerjevo novinarsko nagrado). V Pulitzerjevi lasti je bil tudi časopis New York World, v katerem je izhajal barvni strip Hogan's Alley z junakom The Yellow Kid, in prav ta lik naj bi bil vir »rumenega« poimenovanja tiska.
A vseeno glavno ime ameriškega rumenega tiska ni bil Pulitzer, ampak William Randolph Hearst, medijski mogotec, katerega imperij je obsegal 28 časopisov, vrsto revij (med njimi še danes izhajata Cosmopolitan in Harper's Bazaar), tri radijske postaje in filmsko družbo Cosmopolitan Productions. W. R. Hearst se je rodil pred 150 leti v San Franciscu očetu milijonarju, ki je obogatel z rudniki. Njegova mati Phoebe je imela rada umetnost, in ko je svojega desetletnega sina odpeljala v Pariz in mu razkazala Louvre, je mali William izrazil željo, da bi mu ga kupila. Mama mu ni kupila Louvra, toda Hearst si je po tistem, ko je postal medijski kralj, dal zgraditi sijajno palačo v bavarskem slogu, ki jo je natrpal z najrazličnejšimi umetninami z vseh koncev sveta.
Škandali, tragedije, zločini
V šolskih letih je imel rad gledališče oziroma vodvil in muzikale in je tudi sam hotel postati igralec, vendar ga je oče poslal na Harvard. Študija ni dokončal, ko se je vrnil domov, pa ga je med očetovimi posestmi najbolj zanimal obubožani in skoraj propadli časopis San Francisco Examiner. Oče Hearst je leta 1887 ta časopis podaril svojemu 24-letnemu sinu, ki ga je v podnaslovu takoj proglasil za »monarha dnevnikov« in najel tudi talentirane pisce, med njimi Jacka Londona, Ambrosa Piercea in Marka Twaina. Časopis je začel objavljati zgodbe, ki so razkrivale občinsko in finančno korupcijo, pri čemer je včasih napadal celo družbe, ki so bile v lasti ali solastništvu družine Hearst. San Francisco Examiner je tako s svojo »populistično politiko«, kot jo je razglašal sam W. R. Hearst, v kratkem času postal vodilni časopis v mestu.
Potem ko je osvojil San Francisco, je Hearst hotel zavladati še v New Yorku. Kupil je New York Morning Journal, toda s tem se je začel konkurenčni boj s Pulitzerjevim New York World. Za začetek je Hearst Pulitzerju speljal pol uredništva (enostavno tako, da je njegove novinarje povabil na večerjo in na mizo položil vrečo denarja), časopisna konkurenca, če ne prej vojna, pa se je nadaljevala tako, da sta oba časopisa tekmovala v zasuvanju bralcev s škandali, tragedijami, nesrečami, zločini, vdiranji v zasebnost javnih osebnosti in podobnim. Pogosto so bile novinarske »zgodbe« če ne povsem, pa vsaj napol izmišljene, vendar opremljene z debelimi naslovi in velikimi fotografijami. Rumeni tisk je bil torej prav produkt časopisne konkurence, in to v času, ko je bil časopis še edini množični medij in bralci niso imeli prav veliko možnosti preverjanja časopisnih zgodb.
Eden izmed prvih vrhuncev Hearstovega tiska pa je povezan z ameriško-špansko vojno leta 1898, toda »vrhuncev« v tem smislu, da je bila ta vojna sama videti kot posledica Hearstovega časopisnega vojnega hujskaštva. Ko pa so uvodniki v Hearstovih časopisih začeli napadati tudi predsednika ZDA McKinleya, ki je potem končal kot žrtev atentata, se je del bralstva obrnil proti Hearstu in ga obsodil na smrt in effigie, torej tako, da so njegovo podobo obesili na vislice. Pozneje, ko je v svoji palači v kalifornijskem San Simeonu redno gostil hollywoodsko smetano, je Hearst na vprašanje, zakaj rajši ne snema filmov, odgovoril: »S časopisom lahko človeka ubiješ, s filmom pa ne.«
»Uničevalec demokracije«
Toda kakor je bil Hearst goreč hujskač ameriško-španske vojne, tako je pozneje ostro nasprotoval vstopu ZDA v 1. svetovno vojno in se celo odkrito postavljal na nemško stran. Ta mu je ostala simpatična še v 30. letih minulega stoletja, ko je tudi obiskal Hitlerja, ki ga v svojih časopisih ni mogel prehvaliti. Medtem se je tudi Hearstov medijski imperij razširil po vseh ZDA, sam Hearst pa se je dvakrat poskušal v politiki: kandidiral je enkrat za župana New Yorka in drugič za guvernerja države New York, a je obakrat pogorel. Po krizi leta 1929, ki je omajala tudi njegov imperij, je sprva podpiral Rooseveltov New Deal, a ga je kmalu začel napadati – pa čeprav ne tako srdito, kot se je znašal nad sindikati in delavskimi stavkami, ki so jih njegovi časopisi obtoževali, da razširjajo »rdečo revolucijo«. Hearstovi časopisni uvodniki so se spravili celo nad liberalne univerzitetne profesorje, ki so jim podtikali Leninove citate.
Leta 1936 je Ameriško združenje učiteljev objavilo resolucijo, v kateri je zahtevalo bojkot Hearstovih časopisov, ker da so »glavni eksponent fašizma v ZDA«. Resolucijo so podprli tudi nekateri politiki (senator Minton je izjavil, da svoboda tiska za Hearsta pomeni »licenco za obravnavanje javnih uslužbencev kot izdajalcev domovine«) in celo sam predsednik Roosevelt. Istega leta so na newyorškem hipodromu organizirali »sodni proces« proti Hearstovem tisku. Guverner Minnesote Hjalmar Peterson je razglasil obsodbo: »William Randolph Hearst je kriv poskusa uničenja demokracije.«
Hearstov rumeni tisk je obsodila tudi vrsta knjig. Upton Sinclair je že leta 1919 v knjigi The Brass Check: A Study of America Journalism razkrinkal Hearstove časopisne laži, najbolj temeljito pa sta to žurnalistično prakso obdelala Martin Lee in Norman Solomon v Unreliable Sources (1990), kjer ugotavljata, da si je Hearstov tisk »rutinsko izmišljal senzacionalne zgodbe, potvarjal intervjuje, objavljal lažne fotografije in izkrivljal resnične dogodke«.
Navdih za »državljana Kana«
V tisti sanjski palači v San Simeonu je Hearst najrajši živel s svojo ljubico Marion Davies, filmsko igralko, zaradi katere je tudi ustanovil producentsko podjetje Cosmopolitan Productions. In prav zaradi Marion oziroma vzdevka rosebud, s katerim je poimenoval njen intimni del, se je William Randolph Hearst tudi zarotil proti Orsonu Wellesu in njegovem filmu Državljan Kane (1940). Hotel je odkupiti vse kopije tega filma, da bi jih dal zažgati, nazadnje pa je dosegel, da si je komaj kateri ameriški kino drznil prikazati ta Wellesov film – in vse to ne toliko zaradi tega, ker je Hearst vedel, da je on sam model medijskega mogotca v filmu, kakor pa zaradi tiste besedice rosebud, ki jo Kane izdahne na smrtni postelji.
Medijski mogotec Kane (igra ga sam Welles) je v tem filmu predstavljen prek pričevanj, ki jih zbira novinar Thompson – temu je urednik naložil, naj poskuša prikazati tega mogočneža »kot človeka« in naj se oprime njegove poslednje besede »rosebud« kot domnevnega ključa za Kanovo »skrivnost«. Pri 25 letih je Kane postal lastnik ogromnega bogastva, ki pa ga je – kot da bi se adoptivnemu očetu hotel maščevati za ugrabljeno otroštvo (že kot otrok je zalučal vanj sani, na katerih je bil naslikan rožni popek, rosebud) – začel uporabljati povsem nasprotno, kot bi z njim ravnal razumen kapitalist: kupil je tretjerazredni časopis in v njem napadal velike firme, na katerih je temeljilo njegovo bogastvo. Svoje bogastvo je torej uporabil za »upor proti očetu« in nazadnje v svoje lastno pogubo, kot da bi ga – podobno kot Shakespearove like, ki jih je Welles tako občudoval – dajala »skušnjava prepada«.
Eno izmed pričevanj govori o Kanovem vzponu medijskega podjetneža in manipulatorja, Leland, njegov najboljši prijatelj, pa pripoveduje o propadanju Kanovega zakona s predsednikovo nečakinjo, o njegovi ljubezenski zvezi s Suzan in propadu njegove predsedniške volilne kampanje prav zaradi te zveze. Z mlado (22-letno), preprosto in naivno Suzan ravna 50-letni Kane skoraj tako, kot je nekoč z njim ravnala njegova mati, ki ga je predala bankirju, da bi ga pripravil za velikega gospoda: Kane hoče iz nje narediti veliko operno pevko (Suzan pripoveduje o njegovi tiraniji in mučnih pevskih vajah), pri čemer pravzaprav uresničuje željo njene matere, ki se je nadejala, da bi Suzan kdaj postala operna diva. Suzan nikoli ni postala operna diva in z njo vred je obupal in začel propadati tudi Kane, ki je zgradil svojo gospostvo prav na glasu in besedi.
