Preživetje majhnega klubskega prizorišča postaja vsako leto bolj zapleteno in pogojeno z vse več zakonskimi zahtevami. »Nenehno se množijo birokratski procesi, potrebni za izvedbo dogodkov, zaostruje se zakonodaja, obenem pa se je izjemno povečal tudi nadzor inšpekcijskih služb. Zaradi vsesplošne krize je tudi manj primernih razpisov, kjer bi lahko pridobili dodatna sredstva za delovanje in nabavo opreme,« situacijo opisuje Tomaž Rous iz Ambasade Štefana Kovača - Marka v Beltincih. Zadnja štiri leta niso prejeli niti centa občinskega denarja, čeprav na leto organizirajo več kot štirideset koncertov, delavnic in razstav.
Leta 2011 se je situacija za majhne alternativne klube, ki pomembno dopolnjujejo kulturno ponudbo zlasti manjših okolij, izjemno zaostrila s spremembo zakona o javnih zbiranjih. Vsaka prireditev, ki se nadaljuje po enajsti uri zvečer, od takrat poleg prijave oblastem, urejene požarne varnosti, sanitarij in plačanih prispevkov Sazasu potrebuje še prisotnost varnostnika z licenco, kar na večer stane približno 300 evrov. Kulturni antropolog in ljubiteljski glasbenik Rajko Muršič, tudi avtor pregleda slovenskih samoniklih kulturnih prizorišč Na trdna tla, pojasnjuje, da se je zakonodaja tako dramatično zaostrila, da nizkoproračunskih koncertov ni mogoče več prirejati po črki papirja. »Če organizator varnostniku plača 300 evrov na noč, potem pa še Sazasu okoli 200 evrov, potrebuje najmanj 500 evrov, preden sploh izbere glasbenika!« Kar pa pomeni, da mora teh 500 evrov zaslužiti. Najmanj 50 ljudi bi moralo plačati deset evrov vstopnine, da bi pokrili osnovne stroške. Ker so vstopnine običajno veliko nižje, bi se morala na koncertu zbrati že kar precejšnja množica. Vendar tu govorimo o majhnih klubih, ki velikokrat ne sprejmejo niti sto ljudi, obenem pa delujejo v vaseh z manj kot 500 prebivalci. »Da bi na punk koncert prišla cela vas, pa si je težko predstavljati,« še dodaja Rajko Muršič.
Spremembe pri velikih in majhnih
Po Muršičevih podatkih s terena je samoniklih prizorišč v Sloveniji okoli 90, večina v manjših mestih in krajih. Klub Strelišče Dobrovo v Goriških brdih deluje od leta 1982 in je v preteklosti gostil imena, kot sta Laibach in NoFX, danes pa v njem majhna ekipa poskuša kljubovati zakonskim zahtevam, ki so zanje postale previsoke. »Urejeno bi morali imeti požarno varnost, zasilni izhod, varnostnike. Kako naj v naših starih, vlažnih prostorih to uredimo brez denarja?« se sprašuje Franjo Polanc, član tamkajšnjega moštva. »Za obnovo stavbe bi potrebovali nekaj sto tisoč evrov, ki jih ne moremo zaslužiti, ker ne smemo opravljati dejavnosti, dal pa nam jih ne bo nihče. Začaran krog torej.«
Edina druga možnost sta hoja po robu zakona in tveganje kazni, ki lahko zrastejo do nekaj tisoč evrov. Tomaž Rous iz Ambasade ŠKM priznava, da pravilom sledijo »kreativno in ravno toliko, kot je potrebno za preživetje«. Na tak način pa ni mogoče delati s polno paro, opozarja Polanc: »To, da leta 2014 organiziramo koncerte v ilegali, je kot v času fašizma, ko se na Primorskem ni smelo peti slovensko in so klape pele na skrivaj po kleteh!«
Klub Unterhund v Ormožu, ki že več desetletij domuje v kleti mestnega gradu, je prevelik, da bi lahko ignoriral zakon. S posledicami spremembe zakonodaje so bili soočeni takoj, pravijo. »Policijski nadzor v Ormožu je že vnaprej uperjen v nas, in ko je zakon začel veljati, so skoraj isti trenutek policisti že stali pri vratih in preverjali, ali imamo varnostnike,« pripoveduje skupina dvajsetih entuziastov, ki se v Unterhundu ukvarjajo z organizacijo, a ne želijo biti izpostavljeni z imeni. Tudi na naslednjih nekaj koncertih so jih vsakič nadzorovali. »Vemo, da drugi klubi še dolgo niso upoštevali tega zakona, mi pa smo bili v to prisiljeni, če smo hoteli sploh delati.« In višjim stroškom so morali nekoliko prilagoditi način dela. »Ne moremo več delati koncertov brez vstopnine in tudi vstopnina ne more biti več dva evra, ampak vsaj pet. Koncertov je zaradi tega zakona manj; včasih smo imeli dva ali tri na mesec, zdaj v enakem obdobju organiziramo enega.« Klubi, ki si zakonsko urejenega obstoja ne morejo več privoščiti, pa so se začeli umikati v zasebno sfero, opozarja Rajko Muršič: »V Železnikih je tako nastala Bajta. Ker javnega prostora nimajo več oziroma jim ga občina ne da, so si uredili prostore društva v zasebni zgradbi, pri enem od članov doma.« Toda na tak način izginjajo iz radarjev javnosti in zanje ve vse manj ljudi.
Sredstva je treba bolje razporediti
Denar ni edini razlog, da je koncertov vse manj. Tudi kadar so, pride namreč nanje vse manj ljudi in nabito polne dvorane klubov so prej redka izjema kot pravilo. Tomaž Rous meni, da izginja občutek pripadnosti, medsebojnega sodelovanja in podpore sceni med mladimi generacijami. »Otroke socializma so zamenjali otroci kapitalizma. Ti več ne dajejo prioritete neposrednemu druženju in izkustvu, ampak radi živijo v virtualnem svetu. Po družabnih omrežjih širijo specifično zvrst glasbe in se celo opredeljujejo za pripadnike določene subkulture, ampak nikoli jih ne vidiš na nobenem tovrstnem dogodku.« Franjo Polanc gre še dlje: »Študentje danes uživajo v Modrijanih, v naših časih pa smo poslušali alternativo, zanimali so nas slikarstvo, umetnost, drugačne možnosti. Danes pa je pomembna samo gola zabava, vse mora biti lahko, preprosto, brez napora in razmišljanja.« Točno to množicam nekajkrat na leto ponujajo velike komercialne prireditve, ki še povečujejo težave majhnih lokalnih klubov, nadaljuje Polanc. »Večje občine namenijo vsako leto več sto tisoč evrov za brezplačne koncerte popularnih skupin v mestu. Tako se pojavlja nerealna konkurenca na trgu – kako naj majhen klub proda vstopnice za koncert, medtem ko nekdo v istem okolju dela zastonj koncerte s takšnim proračunom?«
Še posebej sporno se mu zdi, da gre za davkoplačevalski denar. »Pred novim letom je občina Nova Gorica plačala deset dni koncertov Modrijanov in podobnih skupin, ki delajo izključno zato, da zaslužijo denar. Take skupine morajo preživeti na trgu, ne more jih podpirati lokalna skupnost! Ko pa mladinski klub prosi za tisoč evrov, rečejo, da nimajo denarja in da tega niso predvideli v proračunu.« Zadeve niso nerešljive, še poudarja, samo sredstva je treba pravičneje razporediti.
Država naj vlaga, ne pa zavira
Alternativni klubi ohranjajo raznolikost slovenske kulturne ponudbe in skrbijo za druženje mladih generacij. Ljudje podobnih okusov morajo imeti prostore, kjer se lahko srečujejo in ustvarjajo, če naj bo njihova socializacija uspešna, poudarja Rajko Muršič. »Še posebej je to pomembno za mlade med štirinajstim in osemnajstim letom, ki bodo sicer enostavno ostali pripeti na računalnike. To se že dogaja! Vsi ukrepi, ki jih vsiljuje evropski neoliberalni kapitalizem, vodijo v atomizacijo družbe. Ta je lahko skrajno destruktivna. Atomizirane posameznike sili k temu, da se občasno združijo v velike množice. To pomeni, da gredo dvakrat na leto na neki velik koncert in si dajo duška. Na drugi strani pa posamezniki, ki so drugačni v svojem okolju, ne znajo ali ne upajo pokazati, da so drugačni, ker nimajo dovolj močne družbene mreže somišljenikov, s katerimi bi lahko nekaj počeli skupaj v javnosti.« Zato se mu zdi nujno, da država na lokalni ali regionalni ravni vlaga v take prostore in jih ne zavira, ker so ključni za vzpostavljanje in ohranjanje družbenih odnosov. »Brez tega bi bilo v državi bistveno več patološkega vedenja kot zdaj.«
Tisti, ki v klubih delujejo, trdijo, da jih je delo tam prej rešilo propada kot potisnilo vanj. »V Goriških brdih je danes ogromno drog med mladimi in večina ljudi droge hitro poveže s klubi. V resnici je ravno obratno,« poudarja Franjo Polanc. »Če bi klub deloval, bi ponudil mladini pogoje za ustvarjanje in bi bilo manj drog in manj apatije. V naših časih smo organizirali delavnice, razstave, se ukvarjali s fotografijo, tiskom. Seveda smo kdaj pokadili kakšen 'joint', ampak nič več.« Ambasada ŠKM ob koncertih ponuja še prostor za vaje bendov, tam snemajo plošče, redno potekajo koncerti, različne delavnice, razstave, predavanja, performansi, družbenokritični in filmski večeri, dobrodelne akcije. »Vzamemo si čas in mladim prisluhnemo. Predvsem je treba ljudem dati možnost, da se sami aktivirajo na področjih, ki jih zanimajo, saj to prinaša izjemno pozitivne učinke!«
