Prebivalci podeželja kolumbijske regije Antioquia so prve Escobarjeve nilske konje v divjini opazili 12 let po Escobarjevi smrti, leta 2005. V rekah so opazili do takrat še neznane živali in nihče ni vedel, kako so se iz Afrike uspele naseliti v Južni Ameriki. Ko so oblasti pričele raziskovati primer, pa je hitro postalo jasno, da vsi izvirajo iz Escobarjevega posestva Hacienda Napoles, ki leži na pol poti med mestom Medellin in kolumbijsko prestolnico Bogoto.
Ko je Escobar obogatel s trgovino kokaina v 80. letih prejšnjega stoletja, je na svoj ranč pretihotapil številne eksotične živali. Poleg slonov, žiraf in drugih divjih živali, s katerimi si je ustvaril lasten živalski vrt. Med pretihotapljenimi živalmi so bili tudi štirje nilski konji. Tri samice in samec.
Escobar, ki je gojil kult robinhudovskega razbojnika med prebivalci podeželja, je javnosti dovolil neovirane obiske njegovega privatnega živalskega vrta, po njegovi smrti leta 1993 pa so posestvo zasegle oblasti, divje živali pa so razposlali po živalskih vrtovih v Kolumbiji. Na posestvu so ostali zgolj nilski konji in se množili.
Ker so vmes uspeli pobegniti s posestva in se naseliti v reki Magdalena, nihče ne ve točno, koliko jih je. Oblasti njihovo število samo v parku ocenjujejo med 50 in 60, medtem ko jih je vsaj 12 pobegnilo in se pričelo razmnoževati na prostem. Velik problem predstavljajo tudi ugodne razmere, saj se nilski konji v Afriki običajno pričnejo pariti med sedmimi in devetimi leti starosti za samce in med devetimi in enajstimi leti starosti za samice. Escobarjevi nilski konji naj bi zaradi ugodnih razmer spolno dozoreli že pri treh letih starosti.
Oblasti odsvetujejo »nilskega konja na žaru«
Kljub temu, da so nilski konji najbolj smrtonosni sesalci med afriškimi divjimi živalmi v naravi, med lokalnim prebivalstvom zbujajo mešane občutke. Medtem ko nekateri mladiče jemljejo za domače ljubljenčke, se drugi tri tone težkih rastlinojedcev bojijo, kmetovalcem pa povzročajo škodo, saj ponoči pogosto vdrejo na posestva in jedo poljščine, občasno pa poškodujejo ali ubijejo tudi manjše govedo.
Tudi oblasti ne vedo, kaj naj storijo. Problem predstavljajo predvsem stroški, saj Kolumbija nima dovolj sredstev, da bi nilske konje spravili v rezervat, transport v Afriko pa ne pride v poštev, saj bi bili nilski konji lahko prenašalci bolezni, ki so v Afriki tuje. Svetovna fundacija za divje živali (WWF) je leta 2010 po obisku Kolumbije problem ocenila kot bombo, ki bo vsak hip eksplodirala, odstrel ali kastracija pa sta strašno nepriljubljena v javnosti.
So pa po poročanju BBC nekateri lokalni prebivalci našli alternativni način za nadzor populacije. Med eksperimentiranjem z električnim pastirjem je nekdo narobe ocenil potrebno napetost in ponesreči ubil enega od nilskih konjev, nato pa so ga razkosali spekli in pojedli. Čeprav naj bi imel podoben okus kot svinjina, strokovnjaki podobne pojedine odsvetujejo, saj so v nekaterih nilskih konjih že našli borelioze.