Matej Lednik je diplomirani strojni inženir. Čeprav mu je pred leti prometna nesreča življenje obrnila na glavo – od tedaj je namreč priklenjen na invalidski voziček – se ukvarja z najrazličnejšimi športi, tudi adrenalinskimi, hodi v službo in kljub temu da se je moral prilagoditi drugačnemu načinu življenja in je marsikaj mnogo težje, kot je bilo nekoč, ko je lahko še hodil, ostaja optimističen. V okviru projekta Še vedno vozim, vendar ne hodim pa tudi predava mladim o svoji izkušnji in prometni varnosti.
Konec letošnjega šolskega leta se je oglasil na Osnovni šoli Ljubečna, kjer je svojo življenjsko zgodbo zaupal devetošolcem. Mladi fantje in dekleta, ki so z eno nogo že močno v puberteti, so sprva zdolgočaseno sedeli v klopeh in skrivaj gledali na uro. Ko je Matej spregovoril, je v razredu nastala tišina. V trenutku so pozabili na svoje pametne telefone, ki jih neprestano žulijo po rokah, in se zastrmeli vanj. Po eni uri pogovora so ga nagradili z bučnim aplavzom. Nanje je naredil izjemno močan vtis. Spoznali so, da so njihove težave, s katerimi se ubadajo noč in dan, v resnici zanemarljive in da se lahko zaradi trenutka nepazljivosti tudi njihovo življenje postavi na glavo, pa čeprav so še tako mladi in bi moralo biti pred njimi še toliko lepega.
Prehitro skozi ovinek
Matej je bil star 22 let, ko se mu je zgodila nesreča. Bil je v četrtem letniku mariborske strojne fakultete in je bil kot številni drugi fantje navdušen motorist. Imel je 600-kubično hondo hornet, ki je bila precej hitra, če je pritisnil na plin. Tudi tistega usodnega 24. avgusta 2007 je pritiskal na plin in neznansko užival v polaganju ovinkov skozi Marijo Reko pri Preboldu. Potem pa se je zgodilo...
»Prehitro sem pripeljal v ovinek, zato sem zdrsnil s ceste in zadel v obcestno ograjo. Motor je ostal na vozišču in to mi je rešilo življenje. Vrglo me je namreč čez ograjo globoko po strmem pobočju navzdol, kjer me zagotovo zelo dolgo ne bi nihče našel,« nam je pripovedoval Matej, ki se tistega dneva sploh ne spominja.
»Pozneje so mi pripovedovali, da sem bil takoj po nesreči pri zavesti in da sem se z njimi pogovarjal, tako da prvi trenutek ni bilo videti, da je z mano tako hudo. Zdravstveno stanje pa se mi je iz minute v minute poslabševalo. Ko so me na nosilih prinesli do reševalnega vozila, sem bil, čeprav je bil topel poletni dan, močno podhlajen. Imel sem namreč zelo poškodovana pljuča, pljuval sem kri in bil sem v kritičnem stanju.«
Nihče mu ni povedal, da ne bo več hodil
Reševalci so ga odpeljali v celjsko bolnišnico, kjer je bil dva tedna v komi. Za očeta, mamo in starejšega brata so bili to najtežji dnevi v življenju. Niso vedeli, ali bo sploh preživel. Ko se je naposled zbudil, je opazil, da leži v bolniški postelji in da je priklopljen na najrazličnejše medicinske aparate. »Pojma nisem imel, zakaj ležim v bolnišnici in kaj sem mi je sploh zgodilo. Ničesar o nesreči se nisem spominjal. Tisti usodni dan se mi je za vedno izbrisal iz spomina. Zdravniki so mi pojasnili, da se zaradi hude poškodbe v telesu vzpostavi obrambni mehanizem, ki izbriše neprijetne spomine,« pravi Matej.
V času zdravljenja mu v celjski bolnišnici niso naravnost povedali, da ne bo nikoli več hodil. Rekli so samo, da si je poškodoval hrbtenico, da ga čaka še dolgo okrevanje in da mu bodo v rehabilitacijskem centru pomagali. Danes pravi, da je bilo pametno, da mu niso takoj povedali resnice, ker še ni imel dovolj moči, da bi se z njo soočil in jo sprejel.
»Po treh mesecih zdravljenja v celjski bolnišnici sem poln upanja prišel v rehabilitacijski center Soča, vendar sem zelo hitro ugotovil, da rehabilitacija ni namenjena temu, da bi me ponovno postavili na noge, ampak da bi me naučili drugačnega življenja na invalidskem vozičku. Bil sem razočaran, potrt in jezen, vendar sem sčasoma ugotovil, da sem jo še kar dobro odnesel in da so okoli mene ljudje, ki so imeli podobno nesrečo kot jaz, vendar tudi rok ne morejo premikati. Počasi sem se sprijaznil z dejstvom, da svojega telesa od pasu navzdol nikoli več ne bom čutil. Ugotovil pa sem, kako zelo pomembno je, da imam zdrave in močne roke, s katerimi lahko storim vse, kar želim. Naučil sem se živeti s paraplegijo in se osem mesecev po nesreči vrnil domov.«
Družina in dekle sta mu stala ob strani
Marsikdo pa si ne želi nazaj v svoje domače okolje. V Soči je vse prilagojeno invalidom, doma pa lahko nastanejo resni problemi. Matej je v času rehabilitacije spoznal kar nekaj ljudi, ki so si želeli vse življenje ostati v tem centru, kar pa seveda ni mogoče.
»Pri nas je bilo lažje, ker imamo hišo, vrnitve sem se veselil. Starši so pred vhodom, kjer so bile tri stopnice, uredili klančino, kakšnih večjih gradbenih posegov pa ni bilo treba izvajati. Hitro in brez večjih težav sem se vživel v domače okolje, poznam pa ljudi, ki jih je bilo po nesreči sram, da so na vozičku, in so se umaknili v samoto, kar je najslabša možna izbira. Če padeš v depresijo in se začneš smiliti sam sebi, imaš res velik problem. Kakšna škoda! Življenje je lepo in kljub temu, da si na vozičku, lahko počneš ogromno stvari, ki te osrečujejo in zadovoljujejo. Zelo pomembno pa je, da imaš ob sebi ljudi, ki te spodbujajo in se znajo prilagoditi. Jaz sem jih imel,« pravi hvaležno in s tem misli predvsem na starše, brata in svoje dekle, ki mu je ves čas stalo ob strani in vztrajalo z njim tudi takrat, ko je bilo najhuje. Še vedno sta srečen par in najbrž bosta nekoč imela tudi otroke.
Matej si ni želel, da bi ga po nesreči ljudje pomilovali. Želel si je, da bi se lahko še naprej družil s prijatelji, vendar so se nekateri umaknili, ker so hitro ugotovili, da se mu bodo morali prilagajati, da se ne bo nikoli več z njimi vozil z motorjem, hodil v hribe in počel stvari, pri katerih je pač treba uporabljati tudi noge. Za takšnimi »prijatelji« ni vredno žalovati. Šele v nesreči človek spozna, kdo je resnično pravi prijatelj, kdo te ima rad in te sprejema ravno takšnega, kot si.
Adrenalinski športi ga še vedno privlačijo
Po vrnitvi iz Soče je nadaljeval študij in diplomiral. Ukvarjati se je začel s športi, o katerih prej sploh ni razmišljal. Motor je zamenjal za kolo, ki je seveda njemu prilagojeno in ga poganja z rokami. Leteti je začel z jadralnim letalom, vendar je potem zaradi pomanjkanja časa ta adrenalinski šport dal na stran. Lani si je kupil terenski avto, s katerim se vozi po gozdnih poteh in gre z njim na »sprehod« v naravo. Začel se je potapljati in deskati na vodi (wake board). Gre za šport, ki je podoben smučanju na vodi in v katerem še posebno uživa.
Že med študijem na fakulteti je sanjal, da bi lahko po diplomi delal v Pipistrelu, pri Akrapoviču ali v navtičnem podjetju Seaway. Želja se mu je izpolnila. Svojo prvo redno službo je dobil v podjetju Seaway v Begunjah, zato se je iz Celja preselil na Gorenjsko. Ker je kriza prizadela tudi to vrsto dejavnosti, je ta mesec sprejel nov poklicni izziv v podjetju Vitli Krpan v Šmarju pri Jelšah in se z dekletom vrnil na dom svojih staršev v Začretu pri Celju.
»V službo moram tako kot vsi drugi. Zaradi invalidnosti nimam nobenih olajšav ali privilegijev. Trdo moram delati, da si lahko privoščim tudi pripomočke, ki mi olajšajo življenje. Če želim udobnejši invalidski voziček, si ga moram sam kupiti,« pojasnjuje simpatični Celjan. Od nesreče je član Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske in zavoda Vozim, ki je pred leti ustanovilo projekt Še vedno vozim, vendar ne hodim. Matej in njegovi prijatelji invalidi otrokom in mladostnikom predavajo o prometni varnosti in jih opozarjajo na vse pasti, ki jim pretijo na cesti. »Obiskujemo predvsem srednje šole, pa tudi fakultete in devetošolce osnovnih šol. Običajno je tako, da so mladi na začetku precej brezbrižni. Po predavanju so povsem drugačni. Vidi se, da jim naša zgodba seže do srca, da jih pretrese in da se začnejo zavedati, da se lahko nesreča zgodi tudi njim. Povem jim, da sem bil tudi jaz pred sedmimi leti navdušen motorist in da nisem razmišljal o posledicah hitre vožnje. Nikoli jim ne rečem, da ne smejo voziti motorja. Povem jim samo, da jaz nisem bil previden in da se mi je zato zgodila nesreča, ki je moje življenje postavila na glavo. Upam, da jih moja svarila tudi pozneje spremljajo. Če smo s projektom Še vedno vozim, vendar ne hodim rešili vsaj eno mlado življenje, potem je naš namen dosežen.«
