»Kdo je bil največja koma za novo leto? Michael Schumacher!« je šala, ki jo je Tin Vodopivec, eden od organizatorjev festivala Panč, v zadnjem času slišal velikokrat. »Mislim, da ni človeka, ki se ne bi kdaj smejal kakšni skriti kameri ali oddaji, v kateri ljudje nesrečno padajo, kar je pravzaprav tudi črni humor, saj se smejimo tuji nesreči,« razloži pred začetkom tradicionalnega festivala stand up komedije, ki se začenja nocoj na ljubljanskem gradu, končal pa se bo v nedeljo z večerom, posvečenim črni komediji.
Po klasični definiciji je črni humor tip komedije, kjer nastopajoči občinstvo zabava s tematikami, ki so običajno bolj resne, tabuizirane ali pa politično nekorektne. V teoriji se v takšni zvrsti humorja morbidni in grozljivi elementi združijo s komičnimi, ki poudarijo nesmiselnost življenja.
Smeh in ščepec nelagodja
Besedno zvezo črni humor je leta 1935 prvi uporabil francoski pisatelj, pesnik in začetnik surrealizma André Breton, zanj pa je bil to podžanr komedije in satire, v katerem smeh izhaja iz cinizma in skepticizma. V knjigi Antologija črnega humorja je med prvimi, ki so v svojih delih uporabili te vrste humorja, izpostavil Jonathana Swifta. Z obešenjaškim humorjem se je ukvarjal tudi Sigmund Freud, ki je v eseju Humor leta 1927 zapisal: »Ego zavrača stisko, v kateri se znajde zaradi provokacij realnosti, saj zaradi nje noče biti prisiljen trpeti. Vztraja, da ga travme zunanjega sveta ne morejo prizadeti; celo pokaže, da so te travme pravzaprav le priložnost za užitek.« Kasneje se je iz črnega in obešenjaškega humorja razvila črna komedija, pri kateri se pojavljajo tematike, ki so sicer tabuizirane – kot na primer šale o smrti. »Pri črni komediji stopijo v ospredje teme, o katerih se ljudje sprenevedajo in se delajo, kot da ne obstajajo – dokler niso sami doma,« pravi mladi komik Gašper Bergant, ki bo v nedeljo eden od nastopajočih na ljubljanskem gradu.
Eden od namenov črne komedije je, da občinstvo sočasno izkusi tako smeh kot rahlo neugodje. »Te vrste humor zagotovo ni za vsaka ušesa,« je prepričan Bergant. »V Sloveniji je precej odvisno od tega, v katerem kraju poteka nastop. V Ljubljani in na nekaterih predelih Obale se lahko šalimo tudi na račun takih tem, drugod pa niti ne, saj se bosta smejala le dva v občinstvu. Pa še njiju bodo drugi nato gledali tako, kot da sta nora,« predstavi svoje izkušnje. »Tradicija standupa in kultura komedije pri nas še nista tako razvita, gre pa tudi za majhnost naše države. Če to primerjamo z glasbo, ugotovimo, da se pri nas veliko bolj splača igrati harmoniko kot pa biti metalec. Tudi črna komedija je nekako kot metalska glasba: z njo imaš dostop le do omejene skupine ljudi. Ti te sicer lahko obožujejo do zadnjega atoma, a vendarle – če želiš preživeti, je bolje, da primeš v roke harmoniko,« razloži Vodopivec.
V nedeljo na sklepnem večeru pričakuje poslušalce, ki radi poslušajo šale o tistih temah, ki so sicer tabu. »Ljudem, ki jim je všeč bolj nežen in korekten humor o puncah, fantih ali nakupovanju ter so občutljivi za verske, politične in seksualne teme, obisk črnega večera odsvetujemo,« se v smehu pošali. Šale na račun religije izpostavi tudi Bergant. »Vera je tema, ki bi se ji radi pri nas vsi izognili. Lahko imaš odličen nastop, a potem omeniš Boga in je vsega konec. A vendarle je veliko odvisno tudi od starosti občinstva – mlajši so marsičesa navajeni s spleta, starejši pa so malce bolj zategnjeni,« pojasni.
Pričakujejo veliko »uuuuujev«
Pred obdobjem spleta, na katerem je danes možno najti vse, se je črni humor razvijal v besedilih pisateljev, kot so Vladimir Nabokov, Joseph Heller, Thomas Pynchon, Robert Dahl, Kurt Vonnegut in Philip Roth. V romanih, pesmih in igrah so grozljive dogodke opisovali na komičen način. Nekje proti koncu 50. let prejšnjega stoletja si je tako imenovana bolna komedija utrla pot še na repertoar komikov, med katerimi so bili najbolj znani Lenny Bruce, Richard Pryor in skupina Monty Python. Nekaj let kasneje je postala črna komedija priljubljena tudi v filmih, televizijskih nanizankah in videoigrah.
Med najbolj slovitimi primeri črne komedije je film Dr. Strangelove, ki ga je leta 1964 posnel Stanley Kubrick, pa tudi zaključni prizor iz filma Brianovo življenje, kjer Brian in njegovi sotrpini, obsojeni na smrt in viseči s križa, veselo pojejo in žvižgajo na poskočno melodijo Always look on the bright side of life. Med novejšimi filmskimi stvaritvami na področju črne komedije je denimo Pokvarjeni Božiček, kjer namesto dobrodušnega belolasca spremljamo zagrenjenega alkoholika, pa tudi Kako se znebiti šefa, v katerem trojica težave z nadrejenimi rešuje z umorom. Med najbolj znanimi televizijskimi nanizankami s tega področja področja pa so M*A*S*H, ki je s pomočjo črne komedije prikazovala korejsko vojno, Seinfeld, ki je ena najpomembnejših predstavnikov te zvrsti, pa tudi V Philadelphiji je zmeraj sončno.
V nedeljo bomo na ljubljanskem gradu (ali pa v Festivalni dvorani, če bo organizatorjem vreme nenaklonjeno) lahko na prvi takšen večer pri nas spremljali nastope Gašperja Berganta, Angležinje Caroline Clifford, Perice Jerkovića, Srba Aleksandra Perišića in Šveda Magnusa Betnerja. Organizatorji sporočajo, da je zanimanje za večer črne komedije veliko, pričakujejo pa, da bo poleg smeha večer poln tudi značilnih »uuuuujev«, ki se utrnejo ob kaki še posebno krepki domislici.
