Primorska glasbena zasedba Dej še'n litro je leta 1999 nastala iz čistega veselja in zabave. Nekaj fantov, ki so se sicer že poznali iz koprskega pihalnega orkestra, je pograbilo vsak svoj inštrument ter skupaj začelo igrati na študentskih zabavah. Ker so v zameno za glasbo skoraj vedno dobili jedačo in pijačo ali pa so bili oproščeni kakšne vstopnine, so začeli redno koncertirati.
Njihov repertoar obsega vse od balkanske in narodnozabavne glasbe pa do pop in jazz uspešnic, prirejenih za godbe. Do danes, ko skupina šteje dvanajst glasbenikov, so nastopili že na številnih velikih evropskih odrih, dvakrat so bili denimo tudi na festivalu v Guči ali na nemškem jazz festivalu v Gronauu, ob 15-letnici delovanja pa so izdali svojo drugo ploščo, naslovljeno Progressive balkan movement, ki je po besedah tubista Jerneja Žaklja - Jeca žanrsko neopredeljiva, kakršna je tudi njihova glasba nasploh.
Najprej žur, nato ustvarjanje
Temelji za Dej še'n litro so bili postavljeni v Pihalnem orkestru Koper, ki ga vodi Darij Pobega. Ta je s svojim humornim pristopom in vcepljanjem občutka za skupinsko delo pustil močne sledi na prvotnih članih zasedbe, ki so sprva izhajali iz godbene tradicije, nato pa jo najprej nadgradili z balkansko in kasneje še s samosvojo avtorsko glasbo. Poudarjajo, da niso »trubači«, temveč nekakšni progresivni godbeniki, ki mešajo razne stile, ki smo jih Slovenci posvojili na stičišču različnih glasbenih kultur.
Na to namiguje tudi nova, druga plošča Progressive balkan movement, na kateri je najti veliko žanrsko raznolikost. Skladbe zanjo sta napisala saksofonist Bojan Volk - Bojič in pozavnist Matija Mlakar - Jezus. »Prvi album Na mizo je bil bolj šolski, na drugega pa smo ponosni, saj premore precej eksperimentiranja. Če bomo šli v tem tempu dalje, bo šesti izdelek vrhunska zadeva,« se pošali Žakelj, ki priznava še naslednje: »Mogoče smo na začetku glasbo izkoriščali bolj kot orodje za žuranje, saj po glasbeni plati nismo ravno izstopali, zdaj pa si prizadevamo za obraten proces: neko notranjo 'štalo' sprostiti skozi glasbo. Zdaj nam gre za to, da bi kaj več naredili na glasbenem področju.«
A prvih sedem let obstoja so preigravali predvsem priredbe vsem znanih tradicionalnih pesmi, kot so Moja mati kuha kafe, Mesečina ali Kalašnikov, ki so vedno in povsod »zažigale«. »Bojič je sicer že takrat pisal avtorske komade, vendar na fešte, kjer letijo krožniki in kozarci, nikakor nismo mogli vključiti tega repertoarja, zaradi česar je nekoliko počival,« pravi eden izmed dveh tubistov v bendu. Ker je bilo torej prvotno poslanstvo zasedbe igranje za žur, so se člani hitro identificirali z imenom Dej še'n litro, saj se je na raznih zabavah, predvsem pa trgatvah, kjer so tudi pogosto igrali, seveda nemalokrat izgovorilo stavek »daj še en liter«. Okrog te neutrudne žurerske energije se je nato oblikovalo gibanje članov kolektiva, imenovano »litraštvo«. »Bend je zame kot pleme, družina,« priznava Jeco.
Niso glasbeni obrtniki
Prva tovrstna skupina pri nas je vmes sicer že skorajda razpadla, ko jo je leta 2006 zapustila polovica članov in se preoblikovala v zasedbo Donald Trumpet, a so takrat prišle nove okrepitve z Goriškega in Tolminskega. Žakelj je prepričan, da se, ko gre za članstvo, enostavno dogaja naravna selekcija. »Med nami mora biti neka globlja energetska frekvenca, saj sicer ne bi obstajali že 15 let.«
V teh letih pa se je v zasedbi zvrstilo okrog 40 glasbenikov, od povsem ljubiteljskih pa do akademskih. »Tisti, ki niso akademiki, so željni znanja, ki ga imajo akademiki, ti pa so željni pristnosti in amaterstva. Kot amater igraš za svoje veselje – in če so tega akademiki izgubili med izobraževanjem, ga tu pridobijo nazaj.«
Ker se litraši med igranjem zanašajo predvsem na občutke, se, kot pojasnjuje Žakelj, vse do izdaje prvega ploščka leta 2008 sploh niso zbirali na vajah, še danes pa se med občinstvo vselej odpravijo brez not. »Za nas ni pomembno, da igramo perfektno, saj hočemo s poslušalci deliti predvsem čustva in energijo. Nismo obrtniki, ki igrajo tehnično pravilno.«
Sledilo jim je vse mesto
Nastopi Dej še'n litro so prav zato nekaj posebnega, velikokrat improvizirani in spontani, saj se ne oklepajo vselej istega repertoarja, temveč se prilagajajo vzdušju. Njihova štampiljka so tako imenovane intervencije, vdori na zabave, ko tega nihče ne pričakuje, s čimer so že razblinili komorno ozračje na marsikateri veselici. Takšne nenadne »glasbene napade« si lahko privoščijo, ker niso vezani na elektriko in ozvočenje. Zaradi tega pogosto igrajo tudi na nenavadnih lokacijah, od streh pa do cerkvenih zvonikov, medtem ko so prvi koncert nenapovedano izvedli na balkonu enega izmed študentskih blokov v Mestnem logu, ko so občinstvo kradli zasedbi Kingston, ki je tedaj igrala na bližnjem odru.
Prav posebno doživetje pa jih je pričakalo v južnoitalijanskem mestecu Ariano. »Ko smo prispeli v Ariano, smo takoj vsi vzeli inštrumente v roke in se odpravili po mestu: od mesnice do čevljarja, čez supermarket, v skladišče, k ljudem domov… Vsakdo, pri katerem smo zaigrali, se nam je pridružil. Na koncu je bilo celotno mesto zunaj. Ti ljudje so v tolikšni meri sprejeli našo energijo, da so nam na tamkajšnjem festivalu nato namenili najbolj eliten termin, nastop prvega zvezdnika festivala Roya Pacija pa zaradi nas prestavili,« se z nasmeškom spominja sogovornik.
Čeprav se mu seveda igranje na velikih odrih zdi vznemirljivo, pravi, da ozvočenje nekoliko kvari vzdušje, zato sam daje prednost bolj intimnim dogodkom, kot so rojstni dnevi ali poroke, saj je tu intenzivnost uživanja večja kot na množičnih prireditvah. Še pred kratkim je zasedba imela tudi po 80 nastopov na leto, a se nihče med člani ne preživlja s to dejavnostjo. Kot pravi Jeco, se od tega ne da živeti – je pa zato vsakdo od njih preskrbljen z »dodatnim žurerskim zavarovanjem«.
