Sonce se je v daljavi že počasi poslavljalo, ko se je skupina 45 mladih astronomskih navdušencev povzpela na travnat hrib in začela vzhičeno pripravljati svoje udobne spalne vreče, v katerih pa ni bil cilj sladko spanje, ampak celonočno opazovanje zvezdnatega neba. Bil je namreč 12. avgust. Dan, ko meteorni roj Perzeidov doseže svoj vrhunec. »Na takšni točki daleč od moteče javne razsvetljave je vidljivost sto na uro. Sto meteorjev na uro,« je obete pojasnil študent kemijskega inženirstva Rok Pucer in zavzeto pripravljal svoj fotoaparat na naporno, a prijetno noč.
Do pol pete zjutraj
Skupinica, ki se že dobro pozna iz preteklih mladinskih taborov Astronomskega društva Labod, je v veselem pričakovanju, da noč postane čim bolj temna in nebo čim bolj zvezdnato, spletla pravcato človeško mrežo. Drug drugemu so položili glavo na mehak trebuh, noge vrgli čez tretjega. Eni diagonalno, drugi vertikalno so komaj dočakali, da ura odbije deset in da se opazovanje prične. »Kako določimo svetlost meteorja?« je pripravo začel mentor Jure Atanackov. »Primerjamo ga z zvezdami. To je Vega, ki ima magnitudo nič. Tam je Severnica, druge magnitude. V Zmajevi glavi pa so zvezde zelo šibke, to je šesta magnituda,« je predaval in medtem skušal vse pokazati z laserjem.
Mladini je bilo vse dobro znano, nekateri so to počeli že vse pretekle dni tabora. »Spodaj poteka resno astronomsko delo, meteorci pa spijo,« je kolege hecal zgovorni Gal Lemut, čeprav je prav skupina meteorcev tista, ki je vsak dan najdlje pokonci – do pol pete zjutraj. In meteorci imajo tudi največ izkušenj z določanjem, v kateri meteorni roj pripadajo posamezni meteorji. »To naredimo tako, da meteor podaljšamo nazaj v smeri, iz katere je priletel in poiščemo radianta roja,« je še enkrat ponovil Atanackov, čeprav je bila večina že vešča tega.
Lov na bolide in romantika
Perzeidi, ki so bili v ponedeljek najbolj pričakovani, navidezno padajo iz ozvezdja Perzej, poznani pa so tudi pod imenom solze svetega Lovrenca. Ko se delci v velikosti kovanca in manjši odtrgajo z repa kometa Swift-Tuttle s premerom 27 kilometrov, ki potuje okoli Sonca, postanejo vidni šele, ko dosežejo Zemljino atmosfero. »Najprej je tanek, potem pa se razpoči in nastane takšna lepa bela svetloba,« je očarano povedala Patricija Pevec, ki je prejšnjo noč uspela fotografirati tudi enega od bolidov – to so najlepši in najsvetlejši meteorji.
»Vaauuuu,« so v en glas zasanjano zavzdihnili večinoma srednješolci, nekaj je bilo tudi devetošolcev in študentov, ko je nebo razsvetlil prvi ponedeljkov bolid. Manjši in tanki utrinki so bili v primerjavi z njim kar malce nezanimivi, zato je največja želja ujeti v fotografski objektiv prav enega izmed njih. »Danaja, si ga ujela? Reci prosim, da si ga dobila!« je mentor zaklical eni od zagrizenih fotografinj, a je bila ta takrat žal nepripravljena. Gre namreč za sekunde. In za srečo. Večina fotoaparat namesti na eno mesto, nastavi avtomatsko slikanje vsaki dve minuti in upa, da je postavitev dobra. In da se ne izprazni baterija.
Prav pride tudi bunda
»To je bil Sporadik, priletel je kar od nekje,« je poznavalsko dejala Urška Poje, ko se je na nebu narisal nov utrinek. Fantje poleg, ki so se tabora udeležili prvič, so premišljeno ugotavljali, ali ni bil mogoče Perzeid, in pridno zapisovali. Vsi pa niso bili tako zavzeti. »Seveda imajo zvezdnato nebo in utrinki tudi romantične učinke,« pokaže Atanackov smejoč na parček, ki je bil malce oddaljen od ostalih, »pavze med opazovanjem so kar pogoste, ampak tako je pač pri mladih.« Ljubljančana Jaka in Živa sta se ob tem samo sramežljivo smejala in se pošalila, da med opazovanjem ni časa za nič drugega. »Prej ni časa za meteorje, kajne?« jima je žogico vrnil sproščeni mentor.
Kaj pa mlade še navdušuje pri zvezdah, meteorjih, galaksijah in ostalih nebesnih pojavih? »To je zelo težko opisati,« so vsi nenadoma potihnili. Nato pa se je opogumila Urška: »Tako fascinantno je, da so tako daleč od nas, da si te razdalje sploh ne moremo predstavljati, a vseeno jih vidimo.« Pa opazujejo utrinke tudi doma? »Ne, doma se ne vidi dobro,« so se strinjali in se greli v svojih spalnih vrečah. Temperatura je bila vsako uro nižja in prav so prišle tudi zimske bunde. »Prvo leto se vsak premalo obleče, potem pa se naučiš. Najprej so vsi pametni, kaj pa rabim bundo poleti, jaz bom v kratkih rokavih, potem pa jo zelo pogrešajo,« ima izkušnje 19-letni zamejec Lenart Legiša iz Trsta, ki se je tabora udeležil že šestič.
Nimamo temnega neba
Medvedje Brdo je najtemnejša točka v Sloveniji. V daljavi se sicer vidi močno osvetljena prestolnica, a naj bi bilo na tej lokaciji svetlobno onesnaževanje najmanjše. Zvezde so opazovali tudi na Pohorju, vendar se je Maribor že tako osvetlil, da so se morali prestaviti v osrednjo Slovenijo. »Pri nas preprosto ni temnega neba, tudi to na Medvedjem Brdu je daleč od pravega nočnega neba,« je še dodal Atanackov, ki je nebo opazoval že tudi v Arizoni. Razlog za tolikšno razliko se skriva v prekomerni, razsipni in nekakovostni javni razsvetljavi, ki se poveča z vsakimi lokalnimi volitvami, je bil še kritičen mladi raziskovalec.
Sicer pa število meteorjev narašča s sinusom kota, sploh pri Perzeidih, ko gre ozvezdje ponoči vedno višje. »Takrat pa res seka,« je vživeto opisal Atanackov še pred polnočjo, njegovo pripovedovanje pa se je v jutranjih urah res uresničilo. Mladim astronomom se je splačalo ostati budni vse do takrat, saj so po tretji uri videli več kot dva meteorja na minuto. Koliko je to šele želja?! »Ne, ne, je preveč utrinkov, da bi si vsakič kaj zaželel,« so zatrdili, da jim sicer ni zmanjkalo želja, ampak volje – oziroma, Gal je razkril, da želje ob utrinkih tako ali tako ne delujejo, »še vedno ni rdečega ferrarija pred mojo hišo.« In nova salva smeha se je razlegala daleč v mirno noč.