Mimoidoče v Gosposki ulici v Mariboru so minuli konec tedna k trenutku njihove pozornosti vabili knjižnični pult, pisana čitalnica in velik napis na ulici: Živa knjižnica. Radovedneža, ki se je sprehodil skozi kratek temen prehod na notranje dvorišče, so tam pričakali vrvež obiskovalcev in knjižničarja, ki sta mu podala člansko izkaznico, nato pa je lahko začel brskati po knjižnem katalogu.
Zaznamovani z drugačnostjo
Seznam »naslovov«, ki so bili na voljo, je bil dolg: veganka, redovnica, oseba s cerebralno paralizo, mati lezbijke, gej, članica rejniške družine, zdravljeni odvisnik od alkohola in drog, mlada kmetovalka, oseba v procesu žalovanja… Vsaka od teh »knjig« je bila »bralcu« na voljo za približno pol ure – ali povedano drugače, knjige v Živi knjižnici so ljudje, ki se zaradi svoje oznake drugačnosti soočajo s številnimi predsodki in stereotipi. In da bi pomagali razbijati te stereotipe, so na voljo za branje – z obiskovalci so pripravljeni deliti svoje izkušnje in življenjsko zgodbo ter odgovarjati na njihova vprašanja.
»Živa knjižnica je metoda, ki izhaja iz Danske. Tam se je razvila leta 2000 in prenesla v več kot 60 držav. V Sloveniji smo prvo Živo knjižnico odprli leta 2012 v Ljubljani, zdaj pa pri njej sodeluje vedno več slovenskih mest,« pove Mateja Pačnik, koordinatorica Žive knjižnice v Mariboru, ki je tokrat svoja vrata odprla že petič in v dveh dnevih ponudila 28 različnih »knjig«. Nekatere so vedno znova na seznamu najbolj izposojenih, drugim priljubljenost niha. »Gej je vedno zelo bran. Lani je bila rekorderka po izposojah mama lezbijke, prvo leto pa evangeličanska duhovnica. Imeli smo mladega politika, ki prvo leto sploh ni bil bran, potem pa so se vmes zgodili mariborski protesti in naslednjič je bil kar naprej izposojen.« Nekatere zgodbe so pač bolj zanimive na prvi pogled, meni Pačnikova. »Nekoč smo imeli na voljo osebo, ki je izgubila spomin in ki je bila kar naprej izposojena, ker gre pač za zelo redko izkušnjo.« Odziv obiskovalcev se z vsako izvedbo veča in tokrat so knjižničarji v dobrih dvanajstih urah v Mariboru našteli 176 izposoj. To je nov rekord v Sloveniji, ki ga bo poskusila preseči že naslednja Živa knjižnica, ki bo predvidoma 19. septembra v Ljubljani.
Živa knjižnica ni svetovalni center
»Povabili so me k sodelovanju, in ko sem se malo pozanimala, za kaj gre, sem si rekla: no, ta ideja je pa dobra,« je svojo navzočnost na knjižnični polici komentirala knjiga Majda Roškar, ki v Živi knjižnici sodeluje že tretjič. Ima dva profila: je nadzorna inženirka gradbeništva in torej ženska v moškem poklicu ter tudi mama lezbijke. Ravno ta profil je tisti, zaradi katerega si jo izposodi večina, na prejšnji izvedbi so si jo obiskovalci v enem dnevu izposodili kar dvanajstkrat. Takrat je zaradi napora skoraj obupala nad sodelovanjem.
»Deliti z nekom svojo osebno zgodbo je težak proces, ker ne veš, komu se odpiraš. To so neznane osebe, ne prijatelji. Vse knjige v Živi knjižnici imamo posebne in tudi težke teme. Ampak če stokrat nekaj poveš, manj boli, in tudi meni je vsakič lažje. Ko delimo svojo zgodbo, postajamo bolj odprti. Skupaj z Živo knjižnico rastemo tudi sami in ravno zato sem se odločila sodelovati še naprej,« pove. Vsaka knjiga gre skozi usposabljanje, da se bolje zaveda svojih pravic in dolžnosti v procesu izposoje. »Med sabo vadimo, se pogovarjamo in opozarjamo na vse, kar se lahko zgodi. Tako se naučimo, da lahko iz vsake zagate pridemo z lepo besedo in da nam tudi ni treba odgovoriti na preveč neprijetna vprašanja. Sodelujemo in se odpremo toliko, kolikor smo pripravljeni.«
Velikokrat se zgodi, da se med branjem tudi obiskovalci odprejo knjigam in jim zaupajo svojo zgodbo. »Nikoli ne veš, zakaj si te je nekdo izposodil, ampak običajno se izkaže, da zato, ker ima tudi sam podobne izkušnje in dileme. Mnogi pridejo k meni in vprašajo, kako naj doma povedo svojim staršem, da so istospolno usmerjeni. Ampak knjiga ne daje nasvetov! Lahko z njimi delim svojo izkušnjo, ne morem pa vedeti, kako bo reagirala njihova mama,« Roškarjeva pojasnjuje, da Živa knjižnica ni center za pomoč, niti mesto, kjer boste izvedeli odgovore na vsa težka življenjska vprašanja.
Premagati predsodek je velik korak
Mojca Jarc je plesalka ob drogu in do najinega pogovora so si jo v slabi uri izposodili že dvakrat. Obiskovalci so običajno predvsem radovedni, zanima jih, zakaj to počne in kako je to videti. »Tisti, ki pridejo prvič, so zelo sramežljivi in ne vedo, kako začeti pogovor. Ravno prej sta si me izposodili srednješolki, in medtem ko se je ena trudila postaviti nekaj vprašanj, je druga ves čas zardevala od zadrege.« Zato morajo knjige znati prebiti led. Branje je namreč pogovor, dvosmerna komunikacija, in tudi knjiga lahko postavlja vprašanja bralcu.
Večinoma Živo knjižnico obiščejo tisti, ki so odprti za pogovor in jih resnično zanimajo zgodbe drugih ljudi. »Takšno branje zahteva angažma tudi od bralca, ne more samo priti in poslušati,« dodaja koordinatorica Mateja Pačnik, ki poudarja, da ne pomni nobenega incidenta ali izražanja nestrpnosti v Živi knjižnici. »Spomnim se, da se je nekdo lani pri stojnici zunaj pred vhodom začel jeziti, ko je videl, da imamo v katalogu knjig tudi geja. Ampak tak človek niti slučajno ne bi stopil v čitalnico. Premagati predsodek in stopiti v bližino nekoga drugačnega je tako velik korak, da ga vsi ne zmorejo.« Ljudje, ki pridejo prvič, si po navadi ne vzamejo knjige s profilom, do katerega imajo največ predsodkov, še pojasnjuje. »To bi bilo zelo utopično pričakovati. Sprva izbirajo previdno in ostanejo pri bolj varnih možnostih. Naslednjič pa so že bolj pogumni. Zavedamo se, da je to proces, ki lahko traja. Za to, da človek sploh ozavesti, da ima predsodke do nečesa, je potreben čas.«
