Res je, sicer sem zaseden, če ne delam zase, delam za druge. A pri tem projektu, s katerim napovedujemo film Čefurji raus!, nisem niti za trenutek premišljeval glede sodelovanja. Nismo želeli delati kaj zapletenega, ampak smo poskušali predstaviti sliko Fužin nekje iz 90. let prejšnjega stoletja. Ampak saj je še danes podobno. Pesem je pravzaprav ogledalo Fužin.
Ste v knjigi Čefurji raus! v katerem izmed likov našli sebe?V knjigi se lahko najde marsikdo in to iz vse Slovenije, ne le iz Fužin. Jaz svojo knjigo pišem skozi svoje pesmi, tako da če hočete videti sliko mojega življenja, poslušajte mojo glasbo. Je pa veliko podobnosti med knjigo in blokovskimi otroci.
Kdo pa so »princi Fužinci«, o katerih pojete?To so mulci, ki so odraščali na tem območju, ampak ne tisti, ki jim starši niso pustili, da se družijo z drugačnimi. Tako so ti fantje »zmešani« med seboj, čemur se reče multikultura. Ta je za človeka odlična, saj tako spozna različnost. Princi Fužinci tako ne gledajo, kaj kdo je, ampak dajo vsakomur priložnost. Človek je pač človek, in to ne glede na raso, narodnost, korenine…
Med najinim pogovorom pravkar poteka tekma slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu v košarki. Kaj pa ste kot otroci na Fužinah igrali vi? Košarko ali nogomet?
Nekateri so res igrali košarko, večina pa zagotovo nogomet. Igral se je tudi rokomet, a tega nismo mogli igrati na ulici kakor katero drugo igro. Veliko smo preigrali tudi bejzbol…
A tudi samo s kijem, brez žoge?Ja, no, s tenis žogico, saj nismo imeli prave…
Za koga pa v času velikih športnih tekmovanj na Fužinah navijate? Za Slovenijo, Bosno, Srbijo?Sam navijam za Slovenijo, vsak pa ima svoja prepričanja in favorite, kar mene nikakor ne moti, še več – zdi se mi popolnoma normalno. Povedano še bolj enostavno: treba je imeti rad tako mamo kot očeta; Slovenija je moja mama, a je Bosna moj oče. Pred leti sem bil tiho, ko so me označevali kot Muja ali Hasa, danes se postavim zase in zahtevam, da se me spoštuje enako, kot jaz spoštujem druge. Takrat se nekateri začudijo in me takoj označijo za velikega nacionalista…
Za nacionalista?Ja, ampak jaz o tem ne vem veliko… Edino, kar vem, je, da je nacionalizem veliko zlo. Vsakdo naj bo, kdor želi biti, vsakdo naj bo ponosen na svoj izvor, ne pa da korenine predstavljajo vzrok za teptanje drugih. Nekateri nenehno napadajo druge in se spravljajo nanje, kar traja tako dolgo, dokler se ti ne prebudijo in se začnejo braniti. Veliko ljudi je še vedno ujetih v takšne stvari.
Tudi na tekmah se kdaj še zaiskri med navijači različnih ekip, zlasti z območja nekdanje Jugoslavije.Res je. Toda to ni v redu, na tekmo se gre navijat. Ne maram ljudi, ki gredo na športni dogodek in ob tem izražajo kar koli drugega kot navijanje, spodbujanje lastne ekipe, pri katerem hkrati ne zmerjaš nasprotnika. Mene so učili, da je kaj takega zelo ozkogledo. A vsak mora napake začeti reševati pri sebi. Tudi sam sem jih in upam, da bom z leti kot vino – vedno boljši.
Boste pa še naprej spremljal prvenstvo in naše fante?Za današnjo tekmo sem sicer imel vstopnice, a zaradi premiere videospota nisem mogel iti na tekmo. Nisem vedel, da se stvari na današnji dan prekri-vajo, vsega pač ne morem imeti pod nadzorom…
Se vam zdi, da je morda že čas za eno rap različico športne himne?Košarka gre z rapom skupaj kot rit in srajca. V preteklosti so govorili o nekem sodelovanju že pri tej himni, a so si očitno premislili. Meni se zdi večina teh pesmi izjemno podobna, kot bi spremenili le besedo ali dve. A poudarjam, da me to nikakor ne moti. Zavedam se, da sem del mlajše generacije, ki bo prevzela oblast, ko bo zrasla in ko se bo starejša generacija upokojila. Za takrat držim pesti, da bom sprejemal predloge mlajših in delal, kar bo dobro za širšo sliko. Sicer pa kapo dol – a bi raje naredil kaj več, kot pa da zdaj o tem govorim.
In kako hitro bi lahko ustvarili pesem?Košarkarsko himno lahko naredim v dobrih petih urah – zaprite me v studio, pokličite mojega producenta in zagotavljam, da bo izdelek navdušil. Res se nočem hvaliti, ker nima smisla… Dejstvo je, da to lahko storim, a nisem tekmovalen tip, bom pa morda kdaj to naredil zaradi sebe, za srce in dušo.
Kako pa vidite trenutno situacijo v državi? Ali mladi izgubljajo perspektivo, ki so jo imeli še pred nedavnim?V prvi vrsti se dobro zavedam, da je treba delati. Kaj pa lahko storimo, da nam bo bolje? Tukaj je nekaj predlogov: srečne ljudi, ki nas obkrožajo, je treba spraševati, kaj oni delajo, da jim uspeva. Ne smemo obupati. Če si zdrav in živ, si lahko s tem že več kot zadovoljen. Ozrimo se malo naokrog in poglejmo, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu. Treba je iti na volitve in seveda, če nekdo dela slabo, naredi ti bolje!
