Prebivalcem Northamptona, mesteca velikosti Ljubljane v osrednji Angliji, se na ulicah prikazuje klovn, ki pa ne žonglira ter ne deli rož, balonov in bombonov. Če bi poskušal zgolj spravljati malčke v smeh, ga okolica verjetno sploh ne bi opazila. Toda skrivnostni klovn namesto uganjanja norčij ob večerih nemo postava po ulicah in vogalih ter mimoidočim namenja zlovešč pogled in izkrivljen klovnovski nasmeh. Se vam je naježila koža? Če ja, vas ima najverjetneje v posesti ena od številnih bizarnih fobij, ki jih producira človeški um – ste klovnofob.
Junak s smislom za humor
V slovenščini ni enostavno natančno pisati o northamptonskem klovnu, saj naš jezik ne premore dovolj gibkih besed, ki bi pomenile natanko tisto, kar v angleščini označujeta izraza »creepy« in »spooky«. Zadovoljimo se s pridevnikom »strašljiv«, ki pa fenomena klovnove lokalne in viralne uspešnosti ne zajame scela. Njen del je tudi neverjetno obsežna medijska reakcija. Mediji, tako britanski kot tuji, o klovnu, ki naj bi s svojo čudaško pojavo zbujal grozo meščanov, poročajo s tako zagnanostjo, da se zazdi, kot da mesto z njim živi že leta. V resnici se je prebivalcem prvič pokazal prejšnji petek ter jih hitro razdelil v tabora navdušencev in skeptikov.
Skepticizem je še mila oznaka. Klovnofobija je na plan dejansko povlekla vse slabo v ljudeh, kot pač to naredijo vse fobije: strah, ogroženost, sovraštvo. Na družbenem omrežju Facebook, kjer ima kot vsi moderni klovni seveda svoj profil, so mu zagrozili z mikastenjem. Klovn odgovarja neustrašno in kot se za (anti)junaka s smislom za humor spodobi: »Preveč sovraštva, premalo ljubezni.« Odločno zanika govorice, da naj bi imel zle namene in da bi ga mogli zapaziti z nožem, fotografski material pa dokazuje, da s sabo včasih vzame nagačenega medvedka.
Rojstvo podjetništva iz duha šale
Obravnava northamptonskega klovna kot grožnje je gotovo povezana z dejstvom, da je klovnofobija nadvse pogosta. Eden od komentatorjev na družbenem omrežju klovnu zagotavlja, da je bil opažen, da pa je zdaj čas, da sleče obleko in preneha terorizirati ljudi, saj imajo nekateri resen strah pred klovni. Mile prošnje ga ne odvračajo od njegovega hobija, vse pa kaže, da ga zanimanje medijev in javnosti samo še dodatno podžiga in zabava. Kot vsak pravi narcis z družbenih omrežij krog prijateljev redno obvešča o vsakem svojem koraku. Navdušen je nad dejstvom, da se je glas o njem v enem samem tednu razširil globalno. Je res tako zelo drugačen od vseh nas?
Profili northamptonskega klovna so se medtem namnožili in tudi sam originalni klovn opozarja, da so tam zunaj že njegovi posnemovalci, tako na ulici kot v spletnem okolju, eden od njih je denimo ustvaril profil na Twitterju. So pa nekateri od posnemovalcev očitno kar podjetni, k čemur jih je gotovo spodbudilo dejstvo, da je bil ta teden »klovn, ki terorizira mesto« novica dneva celo na portalu Yahoo. Pred dvema dnevoma je v »kickstarter« maniri eden od klovnov, ki se izdajajo za izvirnega, svoje prijatelje spraševal, koliko med njimi bi naročilo majico z njegovim motivom, če bi jo dal izdelati. Northampton se tako spreminja v pravi »clown town« (mesto klovna). Mnogi prebivalci so nad tem, da se o njihovem mestu končno govori, navdušeni.
Ni znano, s čim se hrani
»Rad bi le zabaval ljudi,« je v ekskluzivnem pogovoru za lokalni časopis Northampton Chronicle & Echo dejal klovn, ki želi ohraniti anonimnost. Strah ljudi sicer lahko razume, a vztraja, da je njegovo pojavljanje mišljeno kot dober humor, četudi so njegovi pogovori na družbenem omrežju polni referenc na film It iz leta 1990, posnet po romanu Stephena Kinga. Filmskim poznavalcem ni ušla podrobnost, da nosi kostum plešočega klovna po imenu Pennywise, katerega posebnost so dolgi koničasti zobje in ki ga je v filmu nepozabno upodobil Tim Curry. Tudi sporočila na Facebooku podpisuje z »beep beep«, čisto tako kot Kingov zlobnež. (Črni) humor pa ni zapustil niti medijev. Huffington Post poroča, da doslej še ni znano, ali se klovn podobno kot Pennywise hrani z dušami otrok.
Generični fikcijski lik »zlobnega klovna« je popularnokulturna izpeljava siceršnjega dobrovoljnega zabavljača, ki je svojo temnejšo plat pokazala skozi elemente črnega humorja in groznega ter ga prvič srečamo v literaturi Edgarja Allana Poeja. Za model svojemu pa je King vzel priljubljenega ameriškega televizijskega klovna Boza in korporacijsko maskoto Ronalda McDonalda, ki ne nazadnje na nas prav tako preži izza vsakega vogala. A strah pred klovni je s fikcijskimi deli le malo povezan, pojasnjuje in utemeljuje ga psihologija. Podoba klovna naj bi bila otrokom na splošno zoprna, saj gre navadno za prvo otrokovo srečanje z likom, katerega telo je podobno človekovemu, obraz pod gostim in ekstravagantnim nanosom ličil pa je močno drugačen. Podoben učinek imajo lahko na nas s svojo podobnostjo ljudem, a hkrati drugačnostjo, tudi roboti, nezemeljska bitja, zombiji, razpadajoča trupla, okostnjaki, lutke in ljudje z umetnimi udi.
Priročnik za življenje s klovnofobijo
Klovnofobija je skratka resna reč, pred leti so celo odpovedali rock festival na otoku Wight, katerega ideja je bila, da se obiskovalci našemijo v klovne in tako podrejo rekord v največji zabavi v kostumih. Leto prej so bili »kavbojci in indijanci« prava uspešnica, pred množično psihedelično skupščino klovnov pa se je organizatorjem menda oglasilo ogromno prestrašenih klovnofobov, zgroženih nad njihovim načrtom.
Če se torej te dni odpravljate v Northampton in imate nemara klovnofobijo, naj to velja kot mali priročnik za preživetje v mestu: izogibajte se temnim ulicam, skritim prehodom, za sprehod si omislite družbo, če se vam zdi, da vam nekdo sledi, takoj naredite hrup ali pokličite policijo, ne odpirajte hotelske sobe, če ne pričakujete obiska, in za božjo voljo – nikar ne sprejemajte rož in bombonov od neznancev. Če se z razvpitim klovnom vseeno srečate iz oči v oči, pa ne pozabite – za narcisa z družbenega omrežja ni hujšega udarca kot ignoranca. Kot tudi ni boljšega zdravila za fobijo. Beep, beep!
