Kakor koli že, Patetico so bili, ko so se pojavili, v primerjavi s siceršnjo domačijsko produkcijo osvežilno enostavni, čeravno tudi kvalificirani, spretni in umetelni. Glasbo so proizvajali zgolj boben, klavir, kontrabas in sladkasti jazzy, svojeglavo ranljivo spogledljiv glas, ki kot da povzema popačenje, ki se je na posnetkih starih jazz in blues pevk zgodilo zaradi starinske snemalne tehnike. Ta najbolj prepoznaven element benda je ponudila Nika Perunović. Dekle iz taistih Ruš, iz katerih je tudi Mia Žnidarič, pionirka novega slovenskega jazzy vokalističnega vala iz devetdesetih. In Patetico se v teh dneh na določen način vračajo. Na koncert v Ljubljano. O dogajanju smo se pogovorili s Perunovićevo. S pevko, ki se zaveda, da glede njenega petja ni srednjega mnenja. Da te njeno petje lahko živcira, lahko pa te docela prepriča.
Videti je, da punce iz Ruš rade in posebej zmorete peti jazz.Niti ne. Poješ, kar ti je dano.
Kdaj in kako ste vzljubili takšne vrste glasbo, torej swing, jazz?V bistvu mi jo je predstavil kitarist Marko Zaletelj, ko sem še bila v gimnaziji, v drugem letniku, sodelovala sem pri neki produkciji. Tedaj sem si nabavila zgoščenke raznih jazz pevk in se prek tega navdušila. Sicer sem pa pred tem že obiskovala šolo petja in smo znotraj tega delali produkcije, skozi katere smo se učili nastopanja. Z Markom sva imela poseben duo in v bistvu še sedaj igrava. Jazz standarde, bossanovo, Hendrixa, Dylana. V večini program v angleščini.
Odraščali ste v Mariboru?Da. Tudi šolala sem se.
Ste morda študirali še kaj drugega kot petje?Da, likovno pedagogiko, vendar sem jo pustila, ker ti na faksu nočejo dati plače.
Lepo rišete?Sem nekoč, sedaj pa ne več. Moraš nenehno delati. Vaditi roko. Ko si enkrat ven, pa ni več isto. Tako kot pri vsem.
Kako redno ste v mlajših letih prihajali v Ljubljano?Niti ne veliko. Šla sem delat sprejemne izpite na ALU, vendar pa sem ušla z njih. Prehladno mi je bilo in sem kar šla. Potem sem Ljubljano obiskala zgolj občasno. Ko sem pela s Pateticom, sem v Ljubljano prihajala še najbolj redno.
Tudi glasbeniki, s katerimi sodelujete, so bolj ali manj Štajerci.V bistvu ja. Bolj praktično za sodelovanje je, če imaš ljudi iz svoje okolice. No, vsaj včasih je bilo tako. Danes je samo še bobnar iz Maribora.
Ko ste se Petetico pojavili, ste hitro postali razvpita in mnogim všečna zasedba. Kako se spomnite tistih slavnih dni? Vam je bilo v redu?Niti ne. Takrat sem hotela doštudirati in nisem imela nobenih ambicij. Bila sem nekako izgubljena, verjetno premlada in sem na ta račun verjetno tudi marsikoga razočarala. Bila je pozornost, ki je pa niti nisem znala izkoristiti.
Sam sem zaznal tudi blago »fakoferski« odnos do vsega.Čigav?
Vaš.Niti nisem vedela, kaj se hoče. Kaj so cilji, kaj so ambicije. Vse si je bilo preveč narazen. Nisem razumela, kaj bi lahko naredila oziroma naredili.
Sedaj bolj razumete zadeve?Upam, da ja. Vsaj v teoriji.
Lahko poveste kaj konkretnejšega glede tega oziroma kaj bi danes izpeljali drugače?Verjetno bi dala glasbo v prvi plan in bi verjetno naredili več. Več ustvarjali skupaj. Več delali.
Hočete reči, da ste bili pasivni?Sploh ne. Vse se mi je zgodilo na hitro. Takrat mi je umrl tudi ata. Enostavno nisem vsega zajela po pameti.
Patetico verjetno ni prva skupina, v kateri ste bili?Tako v osnovni kot v srednji šoli smo imeli glasbeno zasedbo. Igrali smo rock.
Kako ste bili oblečeni kot najstnica?Obupno. Prisežem. Hipi.
Hipi izkušnja danes, ko ste nekaj starejši, verjetno pride povsem prav pri izbiri kakšne srajčke?Upam, da res.
Nameravate posneti novo ploščo, imate nove komade?Ne, samo novega kontrabasista. Z Matijo Krivcem smo se razšli.
Ki je ustanovni član. Zakaj ste se razšli?Žal. Kot da gre za višje sile, vendar pa ni šlo. Ni bilo več prave kemije.
Ste imeli pri prvi plošči kaj besede pri izboru pesmi in podobnih malenkostih?Nič, ker je šlo že za spisan projekt in postavljene komade. Ni bilo niti nobene dileme, kaj bo na zgoščenki. Problemi so bili zgolj z avtorstvi, ker za pesem od Vana Morrisona nismo dobili dovoljenja.
Zakaj ravno zanj ne?Ne razumem povsem tega, zakaj je bil ravno njegov komad problem.
Katero besedilo s prve zgoščenke vam je morda posebej všeč?Morda Zadeta malo izstopa, sicer ima pa vsako besedilo neko svojo zgodbo.
Pišete tudi sami?Se trudim, vendar pa dejansko ne morem reči, da pišem. Nimam dovolj časa in domišljije, ki bi delovala v tej smeri.
Ali kdaj, v kakšni bolj intimni priložnosti, morda pojete na drugačen način kot pri Pateticu?Morda se kdaj potrudim odpeti bolj klasično, sicer pa sama pojem točno tako, kot mi je naravno.
V nekem intervjuju ste izjavili, da vam je glas svoje čase delal preglavice in da ste se prenaučili peti.V nekem trenutku sem začela preveč »piskati« in sem že sama sebi »najedala«, zato sem šla ponovno v šolo. To moraš narediti. Moraš biti samokritičen.
Čeprav niste popoln samouk?Ne, pela sem tako v zboru kot se učila petja pri Amandi Cvetko, tako da nisem samouk, pri interpretaciji, ki je značilna zame, pa sem.
Ni vas na nobeni kompilaciji, kot na primer tej s pesmimi Pengova in še bi se kaj našlo. Kako to?Ne vem, zakaj bi bila. Niti nisem na sceni, da bi se me lahko spomnili.
Od česa živite?Živim od dela. Sem natakarica v eni piceriji in v enem baru, poleg tega pojem. Ne obremenjujem se preveč s tem.
Boste Patetico posneli kaj novega?Mislim, da prej ali slej. Najprej bomo odigrali ta dva koncerta, potem bomo pa verjetno nadaljevali. Patetico sicer nikdar nismo imeli daljšega premora. Vsako leto smo se dobili ob kakšni priložnosti.
Ste takrat, pred desetimi leti, nastopali tudi zunaj?Nekajkrat na Hrvaškem, pa v Avstriji, nismo pa šli na Irsko.
Zakaj?Ker je klicala neka gospa z neznane številke in nisem dvignila telefona. Fenomenalno.
