Frank Rühli, profesor in vodja centra za evolucijsko medicino na anatomskem inštitutu univerze v Zürichu, in antropolog Georg Schleifring sta pred kratkim sporočila javnosti rezultate svojih raziskovanj: s pomočjo računalniške tomografije, magnetne resonance in makroskopskih preiskav sta ugotovila, da kosti, ki sta jih prejela v študijske namene iz zlate skrinje relikvij aachenske katedrale, po vsej verjetnosti res pripadajo Karlu Velikemu, ki je bil tudi po postavi za tiste čase izjemno velik mož.
Po letu 1988, ko so nazadnje odprli zlato skrinjo relikvij in v njej popisali 94 kosti in delov kosti, so to prvi rezultati znanstvenega preverjanja domnevnih posmrtnih ostankov kralja Frankov in Langobardov. Švicarska znanstvenika sta 1200 let po smrti Karla Velikega ugotovila, da je prvi cesar zahodne Evrope po padcu rimskega imperija v višino meril 1,85 metra. Glede na to, da so bili moški v osmem stoletju v povprečju veliki le 1,69 metra, je bilo takrat kar 98 odstotkov moških manjših od svojega vladarja.
Šepal zaradi poškodovane pogačice
Če bi upoštevali današnja razmerja, bi bil Karel Veliki danes velik 1,95 metra, je dejal profesor Rühli, ki je na grobo tudi izračunal, da je tehtal 78 kilogramov – in če bi mu danes izračunali njegov indeks telesne mase, bi bil ta med 22 in 23, kar pomeni, da je bil Karl visok in vitek mož. Znanstveniki so tako ugotovili, da okostje, ki so ga preiskovali, pripada visokemu in vitkemu starejšemu moškemu, hkrati pa zatrdele odebelitve ob začetku ahilove tetive in spremenjena pogačica kažejo, da je imel težave pri hoji. To se ujema z navedbami cesarjevega biografa, frankovskega učenjaka Einharda, da je vladar v svojih starejših letih šepal. Toda če bi hoteli s popolno gotovostjo potrditi, da kosti res pripadajo Karlu Velikemu, bi morali vzeti vzorec kosti in opraviti analizo DNK, to pa zaradi slabega stanja kosti ni priporočljivo, je dejal Rühli. Znanstveniki iz kosti tudi niso mogli ugotoviti vzroka smrti velikega vladarja; biograf Einhard je zapisal, da je imel vladar, preden je umrl, visoko vročino in ostre bolečine v prsih, zato znanstveniki sklepajo, da je umrl za pljučnico.
O rojstnem datumu Karla Velikega se zgodovinarji še niso zedinili, a po vsej verjetnosti se je rodil 2. aprila 747 ali 748; kraj njegovega rojstva ni znan. Umrl je 28. januarja 814 v Aachnu. Bil je najstarejši sin kralja Pipina Mlajšega, ki velja za začetnika karolinške dinastije, in njegove žene Bertrade. Mogočni kralj Pipin Mlajši je še pred svojo smrtjo poskrbel, da bi njegova sinova v posebni obliki dvojne vladavine ohranila in obranila kraljestvo. Njegov osrednji del je zaupal v vodenje svojemu najmlajšemu sinu Karlmanu, ki je od septembra 768 komaj 17-leten vladal nad Provanso, Languedocom, Centralnim masivom, Alzacijo, pa tudi Alemanijo in območjem južno od Pariza. Za Turinško, Frizijo, Gaskonjo, Nevstrijo in severni del Avstrije je skrbel Karel. Akvitanijo sta si brata razdelila.
Zvestoba ni bila njegova vrlina
Kljub skupni vladavini si brata nista bila najbolj naklonjena, deloma tudi zato, ker je oče nekoliko nerodno razdelil vladavino. Ozemlje, nad katerim je vladal Karlman, je bilo sicer bolj strnjeno, a tisto, ki ga je vodil Karel, je z velikimi samostani in discipliniranimi plačniki dajatev prinašalo več denarja. Poleg tega je Karlman zavrnil Karlovo prošnjo, da bi leta 768 skupaj zadušila upor v Akvitaniji. Njuna tekmovalnost in zamere nikdar niso vodile do odkritih sporov med bratoma, a vprašanje je, kaj bi se še lahko zgodilo, če Karlman leta 771 ne bi umrl; Karel je tako zavladal tudi nad njegovimi ozemlji. Kasneje je utrdil svojo oblast v kraljestvu in ga z bojnimi pohodi precej razširil. 25. decembra 800 ga je papež Leon III. okronal za prvega cesarja zahoda, pod njegovo vladavino je kraljestvo Frankov doseglo največjo moč in obseg.
Po značaju je bil krut do nasprotnikov in družaben z zavezniki, pišejo zgodovinski viri. Bil je ukaželjen in okoli sebe je zbiral učenjake, latinsko je govoril enako dobro kot svojo materinščino, a hkrati ni znal pisati. Jedel je zmerno in najraje pečenko, pil je vino, a le čašo ali dve, opitih ljudi okoli sebe ni maral. Obljube svetega zakona ni jemal najbolj resno – poleg petih žena so mu življenje sladkale tudi štiri konkubine. Vse skupaj so ga bogato obdarovale z naraščajem: Karel Veliki je vsako leto odšel na bojni pohod in vsako leto se mu je rodil potomec. Vsega skupaj jih je bilo 18 in kot trdijo zgodovinarji, je bil svojim otrokom dober oče. Še posebej je ljubil svoje hčere, ki jih nikakor ni hotel predati v zakon, saj se je bal, da bi mu kdo od zetov izmaknil oblast.