Slikoviti kanalski most nad kanjonom Soče že od nekdaj izziva domače in tuje skakalce, da preizkusijo svojo spretnost in hrabrost ter se s skakalnice, postavljene 17 metrov nad reko, poženejo v smaragdno globino Soče. Letos je nastopilo dvanajst skakalcev iz Slovenije, Italije in Srbije, ki so s svojimi vragolijami v figurativnih skokih, z odrivom v lastovko in skoki na noge navdušili skoraj tritisočglavo množico.
Najprestižnejšo lovoriko v figurativnih skokih je že četrtič osvojil Borko Miladinović iz Srbije, sicer tudi redni udeleženec skokov s starega mostu v Mostarju. »Vedno rad pridem v Kanal med te čudovite gledalce in v izjemno okolje,« je dejal po dvojnem saltu in stoji na rokah, za kar je od sodnikov kar štirikrat prejel čisto desetico. Nič manj ni obiskovalcev, ki so zasedli vse kamnite brežine v okolici mostu, navdušil eden najboljših slovenskih skakalcev Jan Vončina, vsem pa je zastal dih, ko se je s skakalnice pognal 76-letni Tržačan Pino Auber. Takoj zatem, ko je izplaval, pa je sledil val navdušenja. »Voda je hladna, ima samo dvanajst stopinj. Se bomo pa ogreli po tekmovanju,« je bil razpoložen Pino, ki je tudi tokrat s seboj pripeljal vnuka Gabriella, ki se razvija v odličnega skakalca.
Kranjec navdušen nad skakalci
Nad vsemi, ki so se poganjali v globino, je bil navdušen tudi junak snežnih daljav Robert Kranjec, ki je tekmovanje tudi odprl. »Vsaka čast tekmovalcem, pogled z mosta v Sočo je spoštovanja vreden,« je bil kratek Robi.
Starejše Kanalke pravijo, da je od nekdaj veljalo, da so rade pogledale tiste fante, ki so se poganjali z mostu v reko. Nekateri so to počeli samo zaradi pogledov deklet, drugi tudi za nagrado. Eden takšnih vaških posebnežev je bil Piero Papinuto, ki je na mostu čakal na turiste, ki so s severa potovali na morje. Pravijo, da se je v globino pognal že za liter rujnega. In to po večkrat na dan. Sicer pa so bili skoki z mostu nekaj vsakdanjega: fantje so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj predrzen v svojih akrobacijah. Zanimivo je, da so takrat skakali v vodo na spodnjem delu mostu in le redki so bili tisti, ki so se pognali proti toku reke Soče. »Če nisi skočil z mostu, potem nisi nič veljal in nisi mogel biti v klapi,« se spominja Branko Dolenc, ki pa je priznal, da se je z roba mostu še upal skočiti, s podija skakalnice, ki je le dva metra višje, pa nikdar.
Vojna odpihnila tekmovanje
Prve skoke so organizirali leta 1988 na predlog takratnega predsednika turističnega društva Rista Djurića, ko so vožnjo muzejskega vlaka obogatili s skoki. Uspeh jih je vzpodbudil, povezali so se z organizatorji skokov v Mostarju, pripravili so tudi vse pravilnike in druge akte. Prireditev je uspela, nekateri so skočili celo s terase nad trafiko – z višine 22 metrov. Pozneje so ustanovili društvo, njegov prvi predsednik pa je bil odličen skakalec in večkratni zmagovalec v Kanalu, Beno Pahor iz Idrije.
Prireditev je nekajkrat odpadla zaradi višje sile – leta 1991 zaradi osamosvojitvene vojne, leta 1999 pa so skoke izpeljali z nižjega odskočišča zaradi ogromne količine gramoza, ki se je nabral pod mostom in bi ob morebitnih skokih z mostu ogrožal varnost nastopajočih. Skoki z mosta so odpadli še leta 2002, ko jih niso izvedli zaradi dežja, in leta 2007, ko so bili zaradi spremenjene globine izvedeni s sedemmetrske skakalnice na levem bregu Soče. Skokov ni bilo niti leta 2008 zaradi prevelikih količin gramoza pod mostom.
Svetovno znani avtoštopar, ki je v Kanalu uredil tudi avtoštoparski muzej, sicer pa nekdanji župan Kanala Miran Ipavec se spominja, kako so leta 2005 in 2006 v Kanalu pripravili skoke z višin za svetovni pokal. »Skakalnico smo morali takrat dvigniti in skoki so bili z višine 23 metrov. Res, bilo je enkratno občudovati največje svetovne mojstre skokov,« pravi.
Pestra zgodovina skokov in mostu
Pestre zgodovine pa nimajo samo skoki z mostu, ampak tudi most sam. Zgradili so ga leta 1580, nato pa so ga večkrat porušili in ponovno popravili. Podobo, kakršno ima danes, je dobil leta 1920. Nazadnje so ga razstrelili v prvi svetovni vojni, 25. maja 1915. Pred tem so se nad njim znesli francoski vojaki leta 1805, ko so prodirali proti tedanji Avstriji. Most so zatem popravili, Francozi pa so ga po odhodu ponovno razdejali. Leta 1816 so ga obnovili s pomočjo znanega alpinista in duhovnika, narodnega buditelja, domačina iz Kanala Valentina Staniča.
Kanalski skoki imajo tudi nekaj junakov. Mednje prav gotovo sodita Beno Pahor, ki je bil trikrat tudi zmagovalec tekmovanja, in Pino Auber, ki se je kar šestkrat okronal z najvišjim naslovom in še vedno skače. Tu velja omeniti tudi Jožico Cvelbar, prvo Slovenko, ki je leta 1998 skočila s kanalskega mostu; prva, ki je sploh skakala s sedemnajstih metrov višine, pa je bila Tržačanka Sabrine Manzato, ki se je v globino prvič pognala leta 1995. Kanal se lahko pohvali še z enim rekordom, in sicer s skokom z največje višine v Sloveniji. Zanj je poskrbel skakalec Igor Slovenc, ki se je leta 1997, dan pred uradnim tekmovanjem, s pomočjo gasilske lestve, ki so jo na mostu postavili domači gasilci, pognal v globino Soče z višine 26,7 metra.
