Današnje mlade generacije so oropane vsaj nečesa: pogovorov, kako je bilo pri vojakih, in s tem povezanih dogodivščin vseh, ki so nekoč morali na služenje vojaškega roka. Res je, da bodo mnoge predstavnice nežnega spola dvignile obe roki za to, da teh dolgočasnih tem ni na sporedu družinskih in drugih srečanj, a obstaja tudi društvo, ki je zasnovano natančno na tej vsebini. Doma je v Kranju.
Človeške vezi niso politične
Društvo Bilećanci Slovenija je imelo pred kratkim ustanovni občni zbor in zbralo se je okoli 50 tistih, ki jih druži zelo zanimiva zgodovina. Vsi so namreč služili vojaški rok tudi v šoli za rezervne častnike pehote v Bileći nad Trebinjem, v sedanji državi Bosni in Hercegovini. Duša društva in eden tistih, ki že precej časa povezujejo Bilećance, je Zlatko Filej iz Kranja.
»Smo v osebnem stiku z več kot 600 nekdanjimi gojenci te, po strogosti znane vojaške šole, ki je bila tudi za mnoge slovenske fante strah in trepet zaradi šolanja, ki je bilo res naporno,« pripoveduje Filej. Gojenci te šole so kasneje odhajali po vsej nekdanji državi kot bodoči rezervni oficirji, očitno pa jih je vsebina povezovanja v društvo pritegnila. Toda: bivša država je razpadla, bivša armada pa je na koncu dobila – povsem logično – vzdevek »okupatorska«! Kako gre to skupaj z negovanjem drugačne tradicije, spomini na drugačne čase? Jugonostalgija? »V bistvu je to, kako kdo gleda na vse skupaj, manj pomembno od prijateljstva. Stiki med 'bilećanci' po vsej Jugoslaviji so namreč prisotni že dve leti, dogajajo se medsebojna srečanja, obiski. Lani se nas je srečanja v Bileći udeležilo skoraj sto, skupaj s tistimi iz vseh drugih delov nekdanje države pa nas je bilo trikrat toliko!« pripoveduje Zlatko, ki je kasneje služboval v slovenski vojski in druženja z okvirom nekdanje vojaške šole, strogega režima in doživetij, ki ostanejo, ne povezuje z nobeno politiko.
»Vezi med ljudmi so tiste, ki so očitno povzročile, da je toliko nekdanjih gojencev te šole pripravljenih sodelovati, se udeleževati izletov in srečanj. Zadnje je bilo v Beogradu, s srbskimi 'bilećanci' je bilo res lepo in prijateljsko, konec maja pa Gorenjci pripravljamo veliko srečanje v Ribnem. Zdi se mi dobro in zanimivo, da smo ob nekem izhodišču še vedno sposobni povsem običajnih, človeških odnosov. Jasno: veže nas neka tradicija, spomini, in ker želimo organizirano delovati, smo ustanovili društvo.«
Tam je bilo nekaj posebnega
Seznam tistih, ki so nekoč spoznavali vojaški red na kamnitih tleh Hercegovine in prepevali znano pesem »Sredi pušk in bajonetov…«, v Sloveniji obsega okoli 1000 imen. Seveda jih je po državah nekdanje Jugoslavije še mnogo več, ponekod so bolj, drugje manj aktivni. Na Hrvaškem – na primer – ni povsod ravno primerno poudarjati, kje si služil vojaški rok pred leti. Toda srečanja imajo zdaj povsem drugačno vsebino in pomen: nekako povezujejo ljudi, ki so jih vojne, nacionalna in verska raznolikost razdvojile.
»Nihče nikogar v ničesar ne sili, vsak pride prostovoljno. Začeli smo leta 2011, srečanja pa so postala tradicija, in če nam ne bi bilo do njih, se jih ne bi udeleževalo vse več nekdanjih gojencev,« trdi predsednik društva Zlatko Filej.
Ko smo se pogovarjali z nekaterimi člani, so mnogi mirno sprejeli tudi vprašanje, ali ni tako druženje znamenje kolcanja po nekdanji državi in vojski? Odgovori so bili raznoliki, a s skupnim imenovalcem: ljudje smo si različni, o tem ni dvoma. Ampak lepo pa je, če namesto ugotavljanja, kaj vse nas ločuje, najdemo tudi kaj takega, kar nas povezuje. Pa četudi so to spomini na vojaščino, ki v Bileći resnično ni bila enaka običajnemu služenju vojaškega roka. Mnogi še danes trdijo, da je bilo tam doli na vročini in kamenju lepo, drugi se pridušajo, da so celo Američani in Rusi edino to šolo takrat priznali kot podobno svojim. Pa je to zdaj manj pomembno od dejstva, da si ljudje znajo seči v roke, obujati spomine in celo presegati na videz nepremostljiva nasprotja.