Četrto tekmovanje v oranju s traktorji starodobniki v Dornavi pri Ptuju, ki je potekalo vzporedno s 55. regijskim tekmovanjem oračev Podravja s sodobnimi traktorji, je trideset entuziastov, ki svoj prosti čas namenjajo vzdrževanju in obnovi več kot trideset let starih traktorjev, pripeljalo iz mehaničnih delavnic nazaj na njivo. Že dopoldne, nekaj ur pred uradnim začetkom tekmovanja, so svoje lepotce ponosno postavili v dolgo pisano vrsto sredi prostrane njive nekaj kilometrov od Ptuja. Sprehajali so se okoli njih, jih gladili in nanje pritrjevali pluge, ki so v zgodnjem popoldnevu prvič zarezali v temno rjavo zemljo. Pogoji za tekmovanje so danes resnično optimalni, so za mizo ob okrepčilu pred tekmovanjem ugotavljali orači. Zemlja je bila po dežju prejšnjega dne ravno prav namočena, medtem ko je sonce na nebu razkazovalo svoje žarke.
Stari traktorji so zaslužili za nove
»Vesel sem, da nas je toliko, ki obnavljamo te stare traktorje. Z njimi smo mi in naše družine namreč zaslužili za nove. Oni so zaslužni za to, da danes delamo z moderno kmetijsko mehanizacijo, in zato smo se odločili, da jih bomo s spoštovanjem obnavljali,« je v uvodnem nagovoru pojasnil Miroslav Slodnjak, predsednik Vitezov Pesničarjev iz Dornave, društva za ohranjanje naravne, kulturne in tehnične dediščine, ki je tekmovanje v oranju za starodobnike prvič organiziralo pred štirimi leti. Ravno zato, da bi traktorje iz garaž in delavnic spravili nazaj na polje in v pogon, je poudaril Slodnjak. »Če so lahko z njimi orali nekoč, lahko tudi danes. Ker pa v konkurenci modernih traktorjev za vsakdanjo uporabo običajno izberemo slednje, smo stare traktorje pozvali na tekmovanje,« je dodal, nato pa se opravičil, da mora zdaj na njivo, saj je tudi on med tekmovalci.
»Da dobi traktor oznako starodobnika ali oldtimerja, mora biti star najmanj 30 let, večina tekmovalnih lepotcev na srečanju v Dornavi pa je starejših,« je povedal Denis Slodnjak iz omenjenega društva, ki je, čeprav je še precej mlad, že vnet zbiralec starodobnih vozil. Doma ima ob traktorju, ki ga je pripeljal tudi v Dornavo, še pet motornih koles zavidljive starosti. Ob vprašanju, pri kateri številki se namerava njegova zbirka ustaviti, se je samo široko nasmejal in skomignil z rameni. »Kdo ve, koliko jih bo na koncu, ampak gotovo veliko več kot pet.«
Najstarejši traktor na tokratnem tekmovanju je bil izdelan leta 1952, medtem ko je največ pozornosti in radovednih pogledov gotovo požel častni gost tekmovanja, mogočni parni traktor iz leta 1886, ponos Franca Belšaka iz Stare Gore v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. »Z njim ne bom oral, saj bi moral najprej uro in pol kuriti, preden bi se voda dovolj zagrela, da bi ga lahko premaknil,« je pojasnil. Prav takega so imeli nekoč na njegovi domačiji, vendar ga je v mladostni objestnosti pred mnogimi leti na mah prodal skupaj s kupom druge »stare šare«, kot je takrat poimenoval zastarele kmetijske stroje. Ko je ugotovil, kakšno zgodovinsko vrednost je imel na domačem dvorišču, je bilo že prepozno. Zato zdaj vneto poskuša obnoviti zbirko in popraviti mladostno zmoto. »Vendar so parni traktorji danes že zelo redki in v slabem stanju, zato je iskanje dolgotrajno in pogosto brez uspeha. Tega sem našel v Belgiji in na srečo je bil v zelo dobrem stanju. Zdaj je moja zbirka traktorjev skoraj popolna, imam traktor na paro, pa takega na lesni plin in skoraj vse pomembne predstavnike v razvoju dizelskih traktorjev,« našteva Belšak, ki bi na svojem posestvu rad postavil halo in v njej uredil manjši muzej razvoja traktorjev in druge kmetijske mehanizacije.
Najpomembnejša je prva brazda
Ob enih popoldne je bil končno čas za akcijo. Po demonstraciji oranja s konjsko vprego, ki je izzvala nemalo navdušenja in smeha med obiskovalci, so se vrli gospodje v delovnih oblačilih, gumijastih škornjih in večinoma s klobuki na glavi povzpeli na hrumeča vozila in napeto čakali. Gromko je počilo iz pištole in stari plugi so v zeleno površino zarezali prvo brazdo. Prva brazda je najpomembnejša, so me poučili sodniki, ki so se sprehajali od ene do druge trase z obsežno razpredelnico kriterijev ocenjevanja. Pomembno je, kako globoko orač zareže in kako čista je njegova brazda, brez samodejnega zasipavanja nazaj. Plevel mora tudi ravno prav obrniti, da ne zraste takoj nazaj in zaduši semen. Vsaka naslednja brazda mora biti tesno povezana s prejšnjo, da je na koncu zemlja natančno in enakomerno razrahljana.
Vendar so bili sodniki pri ocenjevanju starodobnikov bolj milostni kot pri običajnih traktorjih nekaj ur prej, saj s tako staro opremo preprosto ni mogoče doseči rezultatov, primerljivih tistim s sodobnimi stroji. Pri starodobnikih je veliko več odvisno od izkušenj in dobre tehnike. »Presneto, ni mi šlo tako dobro, kot sem upal,« je komentiral eden in kritično ocenjeval svojo njivo. Spet drugi je moral kar sredi oranja sestopiti s traktorja in se preleviti v mehanika ter ga začeti popravljati, saj ni hotel več vžgati. A vse to je čar dela s starodobniki in čar kmetovanja po starem, ki se ga mnogi na Dravskem polju spominjajo z nostalgijo in ponosom. To so bili časi, ko je bilo kmetovanje veliko bolj cenjeno, menijo.
Danes se soočajo z vse nižjimi cenami odkupa in težko ostajajo konkurenčni v poplavi uvoženih pridelkov. Vsekakor pa tudi danes kmetijstvo ostaja panoga, brez katere Slovenija ne more, oranje pa je še vedno najboljši način priprave zemlje na setev, opozarja dr. Stane Klemenčič, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor. »Zato se vsako leto znova srečujemo tudi na tovrstnih tekmovanjih, da bi ljudi in voditelje naše države opomnili, kako pomemben je odnos do kmetijstva. Ne smemo postati družba, v kateri bo potrošniški način obnašanja zasenčil vrednote in znanja iz preteklosti. Potrebujemo zavedanje, da je vredno pridelovati hrano doma. Naša osnovna naloga je, da slovenski narod prepričamo, da oranje ni nekaj samoumevnega ali celo sramotnega, temveč vrednota slovenskega naroda, za katero stoji prehranska varnost.«
