Intervju z Borisom Beckerjem: Tudi danes še vedno preklinjam

Rad imam premišljeno tveganje. Tako je bilo že pri igranju tenisa, tako je tudi pri mojih poslovnih rečeh in podobno tudi pri igranju pokra. Če je možnost uspeha večja od 50 odstotkov, potem je to tveganje vnaprej premišljeno.

Gre za igro, v kateri je potrebno razmišljati precej več, kot se zdi gledalcem. Pomembna je spretnost in seveda tudi malo sreče. Moraš nadzorovati čustva in biti discipliniran. Podobno kot v tenisu se moraš osredotočiti na dolgi rok. Po nekaj turnirjih mi je bilo jasno, da lahko še precej napredujem. Ko igram dobro, sem samozavesten. Seveda raje zmagujem kot izgubljam. In več kot zmagujem, raje igram. Zmage te zasvojijo.

Res je bil arhitekt, toda nepremičnine imam že dolgo rad, moje vodilo pri poslu pa je ponovno premišljeno tveganje.

V sam projekt nisem bil vključen, dovolil pa sem jim, da uporabijo moje ime. Pravzaprav je šlo za dva stolpa, enega so zgradili, pri drugem pa so se dela ustavila zaradi nepremičninskega balona v letih 2008 in 2009. A podobna usoda je doletela še veliko načrtovanih nepremičnin v Dubaju.

Ne. Tega, da bi šel na univerzo, si je bolj želela moja mama. Oče je bil od nekdaj ljubitelj športa. Toda govorimo o osemdesetih letih in kdo je tedaj sploh lahko bil poklicni športnik? Celo nogometni zvezdniki so bili tedaj slabo plačani. Postati teniški profesionalec je bilo, milo rečeno, nenavadno. Toda znova je šlo za premišljeno tveganje. Za dve leti sem pustil šolanje in poskušal uspeti v svetu tenisa. Pritiski name so bili ogromni, a imel sem srečo, da sem bil hitro uspešen.

Že pred tem turnirjem sem bil uspešen in uvrščen med najboljših 20 na svetu. Tisti, ki tenisa niso spremljali od blizu, so bili ob moji zmagi začudeni, tisti, ki so ga spremljali, pa so vedeli, da napredujem in sem se tako rekoč iz nič hitro povzpel visoko. In tudi zaslužil nekaj denarja.

A nisem 300.000, vsaj tako se mi je zdelo, a nisem prepričan.

Ne spominjam se. Imel sem šele 17 let in takrat o denarju sploh nisem razmišljal, pomembno mi je bilo le, da osvojim kakšen turnir. Dostikrat se je celo zgodilo, da sem pozabil prevzeti denarno nagrado in mi jo je naslednji dan prinesel menedžer.

Ker sem čez noč postal velika športna zvezda, mi ni bilo lahko. Slava in bogastvo sta sicer super, a če si premlad, je težko sodelovati z ljudmi, saj nikoli ne veš, česa si dejansko želijo, ali imajo neke skrite namene. Na srečo sem bil vzgojen v izjemni družini in sem imel okoli sebe ljudi, ki so me ščitili. Danes te sreče žal nima veliko mladostnikov, ki jih slava in bogastvo zapeljeta na stran pota alkoholizma, drog... Mnogi se nikoli ne vrnejo na pota uspeha.

Ne bi ravno rekel, da je bil moj drugi oče, toda v mladosti seveda ob sebi potrebuješ človeka, ki te ščiti, ki mu zaupaš in se dobro počutiš v njegovi družbi. Po eni strani je bil odločen poslovnež, po drugi pa šarmanten človek, ki me je vedno zaščitil, ko je to bilo potrebno. Videl sem vse njegove obraze ter bil srečen in privilegiran, da sem ga imel ob sebi.

Ni šlo za določen trenutek.

Res je, denar mi tedaj ni pomenil prav nič. Tenisa nisem začel igrati z željo, da bi služil ogromne denarce, želel sem le zmagati. Mnogi otroci dandanes igrajo tenis kot nekakšen izhod iz slabih življenjskih razmer. Moj primer ni bil takšen. Užival sem v igri in želel samo zmagovati. Seveda je bilo super, ko sem zmagal v Wimbledonu in nato slavil zmago še na nekaj deset turnirjih ter posledično služil milijone, a zaradi njih tenisa nisem igral.

Seveda se ga spominjam. Je bil pa dvoboj dejansko še daljši, in sicer 6 ur in 39 minut. Uradno niso zabeležili premora po koncu tretjega niza, a je šlo za čisto običajen del dvoboja. Naslednji dan sem se počutil slabo. Moral bi igrati še dvojice, a sem komajda še stal na nogah, imel sem otečene noge in roko. Toda prepričan sem, da se je on počutil še slabše, saj je izgubil.

Zaljubil sem se v žensko, ki je bila dejansko Nemka z afriškimi koreninami. Meni ni pomembna barva kože človeka. Je bila pa to tedaj velika zgodba v Nemčiji, kako se je lahko Nemec, ki ima svetle lase in modre oči, zapletel s črnko. Tedaj sem šele spoznal, da rasizem v Nemčiji še vedno obstaja, in nič kaj drugače ni niti danes.

Očitno je bila moja, sicer fotografije ne bi posneli. Namen fotografije je bil, da malce provocira ljudi in jih opozori, da gre za mojo odločitev, moje zasebno življenje. Vedno sem bil neke vrste upornik in ta fotografija je bila način, kako sem se tedaj izrazil.

Se pa vračate pošteno v preteklost! Ni mi bilo težko priznati. Nihče ni popoln, vsi delamo napake, naredil sem jo tudi sam. V razmerju se stvari pogosto spreminjajo, težko je ohraniti neko zvezo ali zakon brezmadežno. Seveda nisem ponosen, da sem ženo prevaral, toliko bolj, ker je to dejanje vodilo v ločitev. A to je bil del mojega življenja. Vesel pa sem, da imava skupaj dva prekrasna otroka, sva odgovorna starša, ki nadaljujeta živeti vsak po svoje.

Upam, da je temu res tako, a nikoli ne veš. Razmerja so vedno zahtevna, tudi sam nisem perfekten. Seveda se ljubiva, zato sva tudi poročena, toda nihče ne ve, kaj se bo zgodilo čez deset let.

Sem toleranten in discipliniran človek, ki nima predsodkov. Pomembni so mi izobrazba, manire in tudi šport, pri čemer pa si ne želim, da bi moji otroci postali profesionalni športniki. Od svojih staršev sem se ogromno naučil, omogočili so mi tudi, da sem postal samostojen človek, in te samostojnosti želim naučiti tudi svoje otroke, da bodo sami sprejemali odločitve, kaj je pomembno in kaj ni v življenju.

Tega seveda ne verjamem, na pesku nisem zmagal zgolj zato, ker nisem bil dovolj dober za zmago. Seveda pa verjamem v boga. Preklinjal sem veliko v preteklosti in preklinjam veliko še dandanes, le ko sem v družbi otrok, pazim, da tega ne počnem, sploh pa ne naglas. Turnirje sem zmagal zato, ker sem bil boljši od preostalih teniških igralcev, in izgubljal zato, ker sem bil preslab. Tako enostavno je to.

Malce se motite. Zmagovalec US Opna, Hrvat Marin Čilić, je prihajal veliko k mreži, podobno tudi Roger Federer.

Danes je takšen način igre težji, kot je bil nekdaj, saj veliko fantov izjemno dobro vrača servis in igra z osnovne linije, tudi napredek pri loparjih je vplival na način igre, saj je danes lažje udariti zmagovit udarec z osnovne linije, kot je to bilo nekoč. Toda če si dober server in znaš igrati na mreži, še vedno lahko slaviš zmago na turnirju.

Ne bi rekel, da gre za trend. Toda izkušeni fantje, ki ste jih našteli, z mano vred, dobro vemo, kako se počuti teniški igralec, ki igra finale pomembnega turnirja, saj smo to doživeli tudi sami. Prvi je tovrstno sodelovanje preizkusil Andy Murray, ki je imel ob sebi Ivana Lendla, sodelovanje se je izkazalo kot uspešno z dvema zmagoslavjema na turnirjih za grand slam. In prepričan sem, da imam pri Novakovih uspehih tudi sam nekaj zaslug, podobno velja za preostale fante. Gre za dodano vrednost, ki prej teniškim igralcem ni bila na voljo. Seveda v primeru mojega sodelovanja nisem zaslužen samo jaz, saj ima Novak za sabo celotno moštvo, ki mu pomaga, sam namreč nisem ves čas ob njem.

Pravzaprav sta si najina karakterja zelo podobna. In Novaka sam vidim kot svojega prijatelja. Sodelujeva dobro leto, razvila sva odnos, ki je zelo oseben in intimen. Zaveda se, da mu lahko pomagam le, če je do mene odkrit. To je seveda proces, ki se ne zgodi kar čez noč, saj je potrebno medsebojno zaupanje. Po enem letu on meni verjame stoodstotno, jaz njemu prav tako. To je razlog, da je najino partnerstvo tako uspešno.

O denarju se ne pogovarjam.

Gre za posel. Novak igra tenis, ker to počne najraje v življenju, obenem pa seveda ne smemo zanemariti, da odlično zasluži. Zato je tudi najino sodelovanje poslovno in služim tudi sam.

To se je pa zgodilo pred toliko časa, da se dogodka sploh ne spominjam. (op. p.: na podobno vprašanje je nekoč odgovoril: »Moral bi bolj poslušati druge ljudi, ki so mi svetovali, kaj naj naredim z denarjem.«)

Ne, tega nisem vedel. Zato sem si vzel čas, da ugotovim, kaj me poleg tenisa v življenju še zanima.

Vsak nov začetek pač zahteva določen čas, pri meni je to trajalo kar nekaj let, kakšne tri ali štiri, nato so mi bili jasni gabariti.

Srečen sem, da počnem več stvari in imam v košari več jajc. Razlog, da sem začel z drugo kariero po koncu teniške, je bil v tem, ker sem ugotovil, da imam tudi druge talente. Sam sem začel z ničle, saj nisem bil fakultetno izobražen, ugotovil sem, da je za uspeh prvi pogoj timsko delo, vedno sem bil obkrožen z ljudmi, ki so vedeli več, kot vem sam. In 15 let kasneje sem še vedno uspešen, ni bilo pa enostavno.

To bi bilo preveč dolgočasno. Sem deloholik, uživam v delu. Poglejte mojo kožo, si predstavljate, kakšna bi bila, če bi vse dneve preživel na soncu na kakšni plaži? Bil bi pošteno opečen. Rad igram golf, a ne vsak dan. Rad izkoriščam svoje inteligenčne potenciale, sem radoveden človek, ki se rad nauči česa novega.

(smeh) Imam le eno.

Težko vprašanje. Rad investiram denar v stvari, ki so mi pomembne. Nisem privrženec borze. Sicer razumem posel. In glede na to, da sem poslovnež že zelo dolgo, razmišljam v smeri, da vem, kaj delam. Pri meni ni tako, da bi bil eno leto uspešen, nato eno leto ne in tako naprej. Moja kariera je dolga, saj sem dovolj pameten, da sprejemam pravilne odločitve. A to seveda ne pomeni, da na svoji poti nisem delal napak. Nisem pa pristaš poslov, pri katerih nekaj na hitro zaslužiš, a tudi pomenijo, da naslednjič hitro izgubiš.

O meni je bilo zapisanih veliko stvari, ki niso resnične. Z vsem spoštovanjem, toda namesto da dajem intervjuje vsakodnevno, si je danes s pomočjo socialnih platform mogoče ogledati vse o meni. To je glavni razlog. Ko nekdo na primer reče, da imam modre lase in sivo brado, naredim fotografijo, jo objavim na portalu in vsi se lahko prepričajo, da zapisano ne drži.

Ne, tega pa res nisem nikoli rekel.

Ne ravno. Seveda je nekaj stvari, na katere nisem ponosen, naredil sem nekaj napak, ki pa niso ogrozile mojega življenja. Ničesar, kar sem naredil v preteklosti, se ne sramujem. Vem, da nisem vedno perfekten, toda rad se učim.