Pižama: Anže dela super podcast Apparatus, kjer se pogovarja z legitimnimi člani družbe. Med gosti sem bil pred kratkim tudi jaz. Pred snemanjem me je sprva očaral s svojim velikim mikrofonom, kot bi rekel Tobias Fünke (smeh), nato pa je pogovor nanesel na Igro prestolov. Povedal mi je, da bi o nanizanki rad naredil podcast. Zamisel je bila zanimiva, a sem ravno dohajal na počitnice v tujino, zato sva počakala do konca prve polovice sezone, nato pa sva začela.
Prvi del je bil povsem poskusen, brez scenarija. Imela sva zgolj nekaj opornih točk. Po treh delih se nekako učiva. Zadnjič sva ugotovila, da je prijetno, če imaš v oddaji še kakega gosta, ki doda tretji pogled. Z gostom med drugim vzdržuješ tudi dinamiko, ker je zmeraj nekaj svežega. Končna želja pa je, da bi se okoli oddaje oblikovala ekipa štirih, petih ljudi, ki bi gledali serije, filme, igrali igre in brali knjige. Igra prestolov je v tem smislu zgolj nekakšna odskočna deska. Danes snemamo četrti del, ker pa zaradi spominskega vikenda v ZDA ni bilo Igre prestolov, bomo tokrat govorili o Odbiti rodbini (Arrested Development), ki je v nedeljo izšla z vsemi 15 deli sezone.
Tomič: Tokrat bo gost Domen Savič.
Pižama: To pomeni, da nas bo poslušalo pol milijona ljudi ali pa nihče. (smeh)
Tomič: (smeh) Ja, tam nekje vmes.
Kakšen je sicer odziv na oddajo?Tomič: Prve Glave so bile najbolj poslušane, ker je bilo nekaj novega, zadnja dva dela pa sta se nekako ustalila. Kljub vsemu pa gre za številke, ki si jih nisem predstavljal.
Pižama: Upam si trditi, da so številke primerljive z raznimi TV Sponka (smeh).
Tomič: (smeh) Lokalne televizije mislim, da posekamo.
Pižama: (smeh) Zato, ker sva brez slike.
Tomič: Kar se tiče Apparatusa sem bil popolnoma presenečen. Očitno imamo neko populacijo, ki je splet že tako posvojila, da lahko stvar deluje. Fascinantno je, da lahko človek z eno spletno stranjo ali midva z dvema mikrofonoma doseževa te rezultate.
To je zanimivo, ker še pred nekaj leti se je govorilo, kako radio umira, potem pa nekdo vrže radijsko oddajo na splet, kjer doživi preporod.Tomič: Ne gre toliko za umiranje radia, temveč bolj za radio na zahtevo. Pri nas je treba priznati RTV-ju odlično spletno prisotnost.
Pižama: Še posebej spletna prisotnost Vala 202 je lahko v vzor. Najbolj zaslužen za to je Matej Praprotnik. Njihova prisotnost na spletu in organizacija, da so vse oddaje dostopne tudi tam in na iTunes, po novem celo SoundCloud, je res dobra. Iščejo kako svojo vsebino prenesti sodobnemu poslušalcu, ki bi poslušal dobro vsebino, takrat ko ima čas. Gre tudi za kvalitetno produkcijo, ki se ne uklanja sodobnim trendom komercialnega radia, ki trdi, da je maksimalna količina govora do dveh ali treh minut hkrati. Imaš reportaže in poljudne oddaje, kot je Frekvenca X, in zabavne oddaje, kot je naš Naval smeha. Vse to se objavlja kot podcast.
Tomič: V resnici Val samo tako poslušam, še nikoli mi ni uspelo ujeti oddaj na radiu.
Rekla sta, da obstaja neka razlika med klasično radijsko produkcijo in podcasti.Tomič: Prva razlika je predvsem estetska, ker so na radiu pravilno izučeni radijski govorci. Ne da midva ne bi znala govoriti, ampak sem bol pristaš te forme, da vse skupaj izpade kot pogovor, ki ga je nekdo slučajno ujel. Da ni nekih v naprej pripravljenih vprašanj, česar je na radiu pogosto preveč. Potem so tu še epska vikanja in podobne reči. Druga razlika pa je tehnična. Midva snemava vsak pri sebi doma, povezuje pa naju Skype. Verjamem, da lahko skoraj vsak dojame, da to ni posneto v studiu. Seveda pa pri snemanju nimava nobenih podlag, tudi za uvod v oddajo je Pižama nekaj zapel.
Pižama: Vse je precej bolj sproščeno. Nisi obremenjen z določenimi merili, ki bi jim moral zadostiti, kar pa ne more biti izgovor, da bi bila vsebina oddaje slaba.
Tomič: Izpostaviti je treba tudi, da je tehnologija že tako napredovala, da je možno že zelo dobro posneti oddajo brez nekega studia za 17 tisoč evrov. Tako kot filmarji danes lahko snemajo fotoaparati, je tudi tu možno reči posneti že s precej manj stroški.
Zdi se, da je to tudi ena lepših lastnosti podcasta, da uvaja neko demokratizacijo „radijskih valov“. V bistvu bi danes lahko vsak imel podcast.Tomič: Res je. Jaz sem sicer nekaj naučil tudi z delom na Radio Študent, a se da začeti tudi brez predzanja. Obstajajo podcasti, ki jih snemajo ljudje na Logitechovih mikrofončkih in upajo na najboljše.
Pižama: Poslušalci na koncu vseeno izberejo glede na vsebino. Če imaš slabo vsebino, ti tudi najboljša oprema ne bo pomagala. Če je pa oddaja zanimiva, bodo zainteresirani tudi malo potrpeli.
Demokratizacija je eno, po drugi strani pa to podcast nekako ukinja staro romantično predstavo piratskega radia, o katerih so snemali filme, kjer policija potem po celih mestih lovi govorce.Tomič: To v bistvu je neka različica piratskega radia.
Pižama: Poleg tega je bila pri piratskih radijskih postajah predvsem panika, ker so predvajali glasbo brez licence. Ker glasbena industrija od tega ni nič dobila. Midva nikomur ne jemljeva avtorskih pravic. Lahko bi sicer bila dobrodelna in bi v naslednjem delu uporabila posnetek neke pesmi, da bi naju lahko potem SAZAS tožil in s tem povrnil dolgove zaradi davčne utaje. Vsi slovenski podcasterji, naredite dobro delo in zavrtite pesem. Pomagajmo SAZAS.
Pižama, sodelovali ste pri uvajanju stand up komedije v Sloveniji, sedaj sodelujete še pri uvajanju podcastov. Menite, da ima podcast prihodnost pri nas?Pižama: Komercialno gledano ni verjetno, da bi lahko nekaj ljudi od podcastov živelo. Zdi pa se, da bi se znalo razviti. Smo malce v zaostanku, ampak potrebujemo dva, tri ljudi, ki bi sceno pognali, da bi se razširilo tudi med ostalimi, ki bi pričeli objavljati svoje vsebine. Jaz bi zelo rad imel podcast s tedenskimi pregledi starega časopisja iz 19. stoletja. Šlo bi za kratke 15 minutne oddajice. Pač, takšne reči, ki bi pokazale, kako so reči danes iste, kot so bile nekoč. Kaj so pisali, da ni bila včasih neka zlata doba medijev, temveč da so se dogajale iste reči in da so bile v časopisih iste slabe šale kot danes. Mogoče bi bil en del samo za prebiranje reklam v starih časopisih. Ker je zanimivo videti, kaj so ponujali.
Torej sta zadovoljna z odzivom, a je to verjetno še precej daleč od monetizacije.Tomič: Težko je reči, ker ne vem koliko je preseka med Apparatusom in Glavami. Če lahko obstajajo lokalne televizijske postaje. V resnici s seštetjem vseh teh prenosov ugotoviš, da nisi več daleč. To so povsem relevantne številke. Sicer niso na nivoju medija, ki obstaja že 30 let, ampak za nekaj takšnega, kar nastane z dvema mikrofonoma, je pa zelo veliko.
Kateri podcasti pa so vaju navdihnili za delo na tem področju?Pižama: Poslušal sem Apparatus, seveda, sem pa poslušal tudi bolj ali manj radijske oddaje, ki so bile prenesene na splet. Predvsem kake BBC-jeve oddaje, kot je Friday comedy night. Večinoma bolj komične reči in tudi This American life, ki sem ga spoznal pred kratkim in je oddaja ameriškega javnega radia NPR.
Tomič: To je najboljši radio na svetu. Ko enkrat to slišiš, vse ostalo postane brez smisla.
