Ker nekateri zvoki, kot je denimo obračanje vrtljive telefonske številčnice ali tipkanje na pisalnem stroju, postopoma ponikajo v zgodovino, je iz Muzeja dela na Švedskem prišla ideja za oblikovanje nekakšnega arhiva že pozabljenih ali danes le še redko slišanih zvokov. Tako je nastal dvoletni projekt Work with Sounds ali poslovenjeno Delaj z zvoki, katerega cilj je zbrati zvoke iz realnih in zgodovinskih delovnih okolij v Evropi ter iz njih ustvariti javno dostopno bazo, v kateri naj bi se do konca avgusta 2015, ko bo projekt končan, nabralo 600 zvokov, sto iz vsake sodelujoče države. V zbiralce zvokov so se prelevili tudi v Tehniškem muzeju Slovenije (TMS), pa še v Muzeju dela Werstas na Finskem, Vestfalskem industrijskem muzeju v Nemčiji, Bruseljskem muzeju dela in industrije v Belgiji ter poljskem Muzeju za komunalni inženiring.
Lov za »ogroženimi« zvoki
Vodja projekta v TMS Irena Marušič pojasnjuje, da bodo zvoki pretežno posneti na osnovi zbirk iz zgodovinskih delovnih okolij, poskušali pa bodo posneti čim več zvokov iz današnjega okolja, ki postopoma izginjajo. »Poudarek je predvsem na 'ogroženih' zvokih, ki so bili nekoč del našega življenja, postopoma pa so zaradi spremembe delovnih navad utihnili. Trenutno je še čas, da nekatere zvoke dela ujamemo ter ohranimo ta del zgodovine in nematerialne kulturne dediščine, nekateri pa so žal za vedno izginili.«
Cilj pa ni le ta, da bi zvoke, povezane z delom, zgolj ohranili, temveč želijo tudi omogočiti njihovo uporabo ljudem različnih profilov; v svoj program jih bodo lahko vključevali muzeji, šole ali fakultete, gotovo pa bodo imeli veliko uporabno vrednost tudi za denimo snovalce računalniških iger, glasbenike, producente ali filmske in gledališke ustvarjalce. Prek spleta bodo namreč prosto dostopni vsakomur, tako nekomercialnim kot komercialnim uporabnikom, vsak zvok v podatkovni bazi pa bo opremljen še s kratkim videoposnetkom, fotografijo in tekstovnim opisom. Do zgodovinskih zvokov se je sicer težko dokopati, najpogosteje so ohranjeni prek filmskih, radijskih ali televizijskih zapisov, vendar jih pogosto ne moremo izolirati in znova uporabiti.
»Muzeji tradicionalno ohranjamo predvsem predmete in zbirke dopolnjujemo z zgodbami, fotografijami in drugim vizualnim gradivom, a je tudi zvok lahko pomemben vir informacij, saj dopolnjuje in nadgrajuje vedenje o posameznem predmetu in zbirkah ter zaokroža znanje o nekem časovnem obdobju. Še posebno muzeji, ki hranimo tehniško dediščino, lahko statične stroje, naprave in orodja na tak način oživimo in s tem prikažemo njihovo delovanje in uporabno vrednost,« razmišlja sogovornica in dodaja, da je bil ta vidik predvsem iz tehničnih razlogov v muzejih nekdaj zapostavljen. Zaveda se, da tudi znotraj tega projekta nastali posnetki niso na najvišji, profesionalni ravni, saj za to ni bilo ustrezne opreme, znanja in izkušenj, kajti muzejsko osebje je bilo treba še usposobiti za tovrstno dejavnost, vendar bodo vsi zvoki nosili certifikat avtentičnosti. Potencialni uporabniki imajo namreč zagotovilo, da so bili oziroma še bodo posneti na navedenih strojih in napravah, medtem ko se dandanes pogosto srečujemo z umetno sproduciranim zvočnim materialom.
Iz rudnika na soline
Vsak od sodelujočih muzejev je sam pripravil izbor zvokov, med kriterije nabora pa sta sodila tudi realnost tehnične izvedbe in predvidevanje, da bo določen zvok imel končnega uporabnika. Snemanje je bilo komajda dobro zagnano in seznam tako nikakor še ni popoln, zato so v TMS odprti za različne predloge. Zagotovo bo mogoče prisluhniti denimo izboru Tomosovih motorjev, zvonjenju različnih telefonskih aparatov, parni lokomotivi, parni lokomobili pri mlačvi žita, hidroelektrarni, tiskarskemu stroju ali zvokom že pozabljenih gospodinjskih aparatov.
Ob tem skušajo v TMS ujeti zvok nekaterih delovnih okolij, ki so specifična za naš prostor ali pa v današnjem svetu globalizacije postajajo redkost. Tako se denimo za snemanje značilnih proizvodnih procesov dogovarjajo s Steklarno Hrastnik, Gorenjem, Acronijem in drugimi podjetji, kot unikatnost med sodelujočimi državami pa izpostavljajo snemanje zvokov dela v nekdanjem rudniku živega srebra ter na solinah. »Poskušali bomo zajeti nacionalne posebnosti, a tudi to, kar imamo skupnega in nas povezuje. Poznavalci in tisti z dobrim sluhom vedo povedati, da ima vsak stroj svoj glas. Mogoče bomo to lahko potrdili v okviru projekta, ko bomo soočili enake stroje iz različnih držav,« razmišlja Irena Marušič.
Trenutno se v TMS osredotočajo na snemanje strojev, naprav in orodij iz lastnih zbirk, katerih zvoke nameravajo uporabiti tudi na razstavah in pri programih za obiskovalce. »V oktobru načrtujemo odprtje razstave o Gorenju, na kateri bomo na interaktiven in zabaven način uporabili posnetke Gorenjevih strojev. Zvok namreč omogoča raznoliko uporabnost, zanimiv je tako za otroke kot odrasle, poleg tega lahko z zvokom predmete približamo tudi slepim in slabovidnim obiskovalcem.«