Skrbi so izpuhtele v zrak nekje med reškim pristaniščem in Trsatom, kamor iz središča mesta po štetju francoske turistke Julije vodi 655 stopnic. Zle misli so pregnale maškare. Na Korzo, osrednjo promenado, so prinesle veselje, začinjeno s ščepcem hudomušnosti. Podobno kot valovi morja valovijo v neskončnost, se je po ulicah valila množica. Nekateri so se zabavali na karnevalskih vozilih, drugi so pešačili.
Kako bogato je bilo šviganje kreativnih misli, so razkrivale domiselne maske. In koliko truda ter ur prostovoljnega dela je bilo vloženega, da so na Reki že 30. po vrsti pripravili enega največjih karnevalov v Evropi, kot se radi pohvalijo. Predstavilo se je več kot 8300 mask iz Hrvaške, Črne gore, Italije, Slovenije, Srbije, Madžarske in Makedonije (pa tudi Poljske, Finske, Španije, Latvije, Grčije, Romunije...), v povorki je bilo sto skupin in 70 vozil. Vse je bilo v barvah. Povsem v skladu z reško dušo, v kateri je po besedah Ivana, 24-letnega podiplomskega študenta ekonomije z Reke, veliko prostora za raznobarvnost. Pravi, da nobeno drugo mesto v državi ni tako mavrično kot največje hrvaško pristanišče z barvito zgodovino.
Z vso dušo živijo za karneval
Morda je bilo še najmanj različnih barv v kozarcih. Prevladujoča tekočina je bila zlatorumena. »Pijeva gemišt,« je v družbi kolega dejal eden članov skupine Siti in pijani. Kaj drugega naj bi pila kot tradicionalno mešanico malvazije in mineralne vode. »Meni je ime Sit, on pa je Pijan,« je pokazal na kamerada. Oblečena sta bila v mačka Silvestra. Bila sta del skupine 80 mask, ki so predstavljali risano serijo Tweety in Silvester. »Življenje je risanka, še posebno pri nas na Hrvaškem,« ga je dopolnila vodja skupine Karmen Brlić. Vse maske, ki so stale približno 350 kun na osebo, je izdelala sama. »Tri dni nisem spala, da sem dokončala delo, ki smo ga začeli septembra. Z vso dušo živimo za karneval.«
To počne že 28 let. Takrat je skupaj s sestrama ustanovila skupino, ki je bila ena od ustanoviteljic zveze karnevalskih društev. In tudi v njeni družini, kot v mnogih na tem delu Jadrana, je karneval postal del kulturnega izročila. Inspiracijo za maske ji predstavljajo živali. Ponosna je predvsem na lansko masko, ko so bili napravljeni v prašiče, ogromnega pa so imeli tudi na svojem vozilu. »Imam že idejo, katera žival bomo prihodnje leto, a vam skrivnosti ne razkrijem,« se je zasmejala in z zanosom hitela razlagat, da ime skupine nima nič s prekomernim uživanjem alkohola. Gre za parodijo, sama opojnih pijač ne pije.
»Vseeno mi je, kdo bo jutri delal!«
Medtem ko je šefica govorila, je pristopil eden od članov skupine in dejal, da bi nekaj rad sporočil Slovencem: »Vsem pošiljam pozdrave. Pridite na Reko.« Ni povedal, če so ga navdihnile izjave reškega župana Vojka Obersnela (v pustnem času je ključe mesta predal mojstru Toniju), ki se je v luči sosedske problematike na Twitterju na izjavo slovenskega zunanjega ministra Karla Erjavca odzval z zapisom, da Hrvati morda ne bodo šli v Evropsko unijo, Slovenci pa ne na Jadran. Nemara je bil mož slovenskih korenin satirično razpoložen, kajti takrat je že potekalo pettedensko karnevalsko obdobje, ko namesto resnosti vrlina postane norčavost. Ne nazadnje se je kasneje za izjavo posul s pepelom.
Prav gotovo pa niso resno mislili člani karnevalske skupine iz okolice Crikvenice, ki so se šalili ravno iz slovensko-hrvaških odnosov. Na njihovem vozilu je bilo ob slovenskem grbu mogoče iz sočnega besednjaka razbrati, da se Francka že ne bo namakala v morju. »Veseli smo, ker imamo narisan slovenski grb. Upamo, da bodo politiki kmalu rešili vse zaplete, medtem ko se bomo mi še naprej zatekali k parodiji. Danes je dovoljeno vse,« je dejal mož, oblečen v slikarja. Še 149 jih je bilo v njegovi skupini, ki goji prijateljske donose s skupino iz Kočevja. »V karnevalskem času smo prisotni na številnih prireditvah, ki se odvijajo v različnih krajih. Udeležujemo se koncertov, karnevalske skupine se merijo v malem nogometu, imamo turnir maškar v rokometu, v pikadu...« je pojasnil slikar in gosta iz Slovenije povabil na kozarček rujnega.
A za to ni bilo časa, kajti pozornost je že plenila skupina na drugi strani ceste. Tam je na vozu sedela mladenka, oblečena v glavnega junaka filma Maska. V eni roki je imela cigareto, v drugi kozarec, v katerega ji je kolega nalival vino. »V tem delu leta je zame in za mojo družino maškarada način življenja. Nekateri gredo na nogometno tekmo, jaz pa na karneval,« je dejala Kristina iz Križan. S pogledom je oplazila ladje, ki so nekaj metrov stran čakale na noč, ko jih napolnijo zabave željni. »Fešta bo trajala do jutra,« je dejala. A naslednji dan je bil ponedeljek. »Že od četrtka smo v pogonu. Prav vseeno mi je, kdo bo jutri delal,« se je zasmejala in dodala, da s popivanjem ne pretiravajo. »Ni treba piti, da bi bil nor.« Seveda, le kako naj človek preživi brez norosti. Na Reki že dolgo vedo, da je to nemogoče, zato se ji prepustijo. Vsaj enkrat na leto.
