V osrčju sodobne Ljubljane se vam z vstopom na festival Nostalgija, ki je od četrtka odprt na Gospodarskem razstavišču, odpre popolnoma drugačen svet. Tak, po kakršnem se mnogim zadnja leta toži. »Ljudje so verjetno malo razočarani, saj jih je novodobna histerija prisilila, da se v mislih vračajo k dobrim, starim časom, ko je bilo življenje veliko bolj umirjeno. Verjetno na to vpliva tudi kriza, saj si številni ne morejo privoščiti modernega blišča in luksuza in se vračajo k temu, da je manj pravzaprav več,« razmišlja organizator festivala Boštjan Troha.
Popelje me do rekonstrukcije edine originalne trgovine z mešanim blagom v Ljubljani, ki je obratovala od leta 1876 pa vse do leta 1848. Založena je s številnimi avtentičnimi predmeti iz tistega obdobja, Troha pa izpostavi prvo pakiranje znamenite družine Šumi, škatlo z začetka 19. stoletja. V trgovini, ki številne radovedneže vabi k ustvarjanju »selfijev«, je razstavljena tudi prva steklenička cockte s tekočega traku. »Ko smo brskali po zakladih podjetja, smo ugotovili, da ne znajo delati z zgodovino svojih proizvodov. Tako nam jo je človek, ki je ustvaril prvo stekleničko te priljubljene pijače, v zahvalo, da skrbimo za nostalgijo slovenskih blagovnih znamk, kar podaril,« pove. V trgovini si lahko oči napasete še na starinski blagajni, tehtnici, kavi, sesalnikih, radijskih aparatih, a tudi na različnih plakatih iz tistega obdobja.
Ljudje povprašujejo po vsem
Med razstavljalci na festivalu, ki svoje zgodovinsko bogastvo tu in tam poskušajo prodati, je tudi Dario. »Kje sem vse to dobil, je vprašanje za milijon dolarjev,« se zasmeji. »To je posledica dolgoletnega zbiranja, a se stvari potem nakopičijo, zato se jih je treba nekaj rešiti. Kmalu namreč začenja zmanjkovati prostora. Ljudje pa sicer povprašujejo po vsem od zvitega žeblja dalje,« doda. »Lahko bi rekel, da je to celo nekakšna bolezen – nekdo zbira znamke, drug stare bankovce, jaz pa sem začel s petrolejkami,« pokaže na mizo, na kateri se bohotijo še stare pipe, kozarci, umetniška dela, svečniki, lanterne… »Najdragocenejši kos starine tukaj pa sem jaz, a nisem naprodaj,« se znova pošali in pripomni, da so bili nekoč resnično lepši časi. »Bil je drugačen tempo življenja. Če danes zaostaneš, te noben motor ne more več pognati naprej,« je prepričan.
V obdobje 40. ali 50. let prejšnjega stoletja se rad vrača tudi fotograf Boštjan Tacol, ki živi in obuja estetiko ameriških petdesetih let in je mojster pinupa. Je eden najboljših na tem področju v Evropi, kjer je bolje znan pod vzdevkom Photobilly. »S fotografijo se skušam vživeti v slog preteklih obdobij, moje barve so izjemne in izstopajo,« opiše minimalistično prodajno razstavo svojih fotografij in plakatov. »Ta scena se pri nas vedno bolj razvija, vse več ljudi ve, kaj je pin up, tudi deklet, navdušenih nad tem slogom, je več. A takšnih, za katere bi bil to stil življenja, je še vedno malo. Pri nas je namreč še vedno težava v tem, da ljudje s prstom kažejo na tiste, ki izstopajo. Tudi za mano so že kričali, da sem Elvis,« se zasmeji in si gre z roko skozi lase, oblikovane v rockabilly slogu.
Za ene smet, za druge bogastvo
Na festivalu se najde tudi nekaj za knjižne molje. Iztok namreč prodaja stripe iz držav nekdanje Jugoslavije. Na njegovi mizi se bohotijo zgodbe Mikija Mustra, pa Mikijev in Politikin Zabavnik, seveda tudi Alan Ford. »Stripe zbiram že od otroštva, takrat je bilo lepše, bolj počasi se je živelo. Stripi so bili v preteklosti veliko boljši in ne tako komercialni kot danes, bili pa so tudi vse, kar smo imeli. Danes pa so mladi samo še za računalniki, nihče več ne bere,« potoži. »Veliko stripov sem pobiral iz smeti, saj so jih ob razpadu Jugoslavije mnogi vrgli stran. Sicer pa smo jih kot otroci tudi na veliko izmenjevali in nato skupaj prebirali po en izvod,« se spominja.
Da se mnogo zakladov najde na smetiščih, pritrjuje tudi Troha. »Mnogi sprva mislijo, da je zbiranje takšnih stvari zelo drag hobi, a smo skoraj tri četrtine vsega, kar vidite danes tukaj, pobrali na smetiščih oziroma med kosovnimi odpadki. Danes je tega manj, zato je treba malo bolje raziskovati in brskati za zakladi,« pristavi. Nato pokaže na razstavljene avtomobile – starodobne predvojne modele in ameriške avtomobile iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Med njimi izstopa fičo, še model 600. »Zelo težko je reči, koliko je danes vreden, saj se zaradi krize nič ne prodaja. A mi vse te stvari s srcem in dušo zbiramo, obnavljamo, negujemo in vzdržujemo, s prodajo pa se niti ne ukvarjamo veliko. Je pa tudi res, da so ti predmeti že dolgo v družinski lasti in je ceno tudi težko določiti,« pojasni.
Med pogovorom se ob nama par vrti v ritmih swinga, na festivalu so namreč poskrbeli še za plesne delavnice pa tudi nastope. Glasbeno obarvan bo zlasti današnji večer – nastopile bodo namreč legendarna surf skupina Bitch Boys, pa Lucky Cupids in slovenska rockabilly zasedba Eight bomb. Ker pa trije dnevi nostalgije v letu niso dovolj, Troha v Vižmarjih po dveh desetletjih gradnje in nabiranja predmetov kmalu odpira muzej. Prvi odzivi osnovnošolcev, ki so jih povabili na ogled, so bili tako dobri, da so z obiski šolarjev zasedeni vse do prihodnjega leta. »Pravijo, da je to neverjeten, še neodkrit biser Ljubljane,« ponosno zaključi.