Nocoj bo znano, katera od osmih pesmi, uvrščenih na izbor Ema 2015, bo predstavljala Slovenijo (oziroma našo nacionalno televizijsko hišo) na jubilejnem 60. izboru pesmi Evrovizije, ki bo od 19. do 23. maja na Dunaju. Dejstvo je, da vsaj v letih samostojne države na tem tekmovanju ne pomnimo zaznavnejših uspehov, toda pogled v zgodovino pokaže, da so slovenski glasbeniki v času nekdanje Jugoslavije vendarle odigrali nekaj opaznih evrovizijskih vlog.
Pisalo se je leto 1966, ko je kot prva Slovenka na evrovizijskem festivalu nastopila Berta Ambrož s pesmijo Brez besed ob glasbi Mojmirja Sepeta in z besedilom Elze Budau. Pozneje, leta 1973, je stroka v španski popevki Eres tu prepoznala plagiat te Sepetove skladbe, vendar do kakšne razvpitejše pravde ni prišlo – po starem mitu, ki kroži, se je zadrega menda »razrešila« za protivrednost novega avtomobila športne oblike, kljub temu pa Brez besed predstavlja enega od dveh primerov v zgodovini popularne glasbe, ko naj bi tujci »okradli« Jugoslovane. Drugi tak primer je skladba Strangers in the night, ki naj bi bila v resnici avtorsko delo Iva Robića, hrvaškega prvaka šlagerjev.
Začetke je zaznamoval Privšek
Poleg Berte Ambrož, ki je zasedla 7. mesto, so od Slovencev za časa Jugoslavije na evrovizijski popevki nastopili še Lado Leskovar, ki je leta 1967 s pesmijo Vse rože sveta avtorja Urbana Kodra dosegel osmo mesto, Eva Sršen je leta 1970, spet s Sepetovo skladbo Pridi, dala ti bom cvet, zasedla enajsto mesto, medtem ko so bili Pepel in kri z zimzeleno Dan ljubezni Tadeja Hrušovarja leta 1975, torej pred natanko 40 leti, na koncu trinajsti. Iz socialističnih časov je glede sodelovanja Slovencev na Evroviziji vedno treba omeniti tudi Jožeta Privška alias Jeffa Conwaya. Leta 1961 se je namreč Jugoslavija ob svoji prvi pojavitvi na tem tekmovanju predstavila z njegovo popevko Neke davne zvezde, ki jo je izvedla Ljiljana Petrović. Leta 2010 umrla pevska diva je za ta zapis zanimiva tudi zato, ker je, potem ko je nekaj let delala v Nemčiji kot pomožna delavka v gostinstvu, v začetku tega tisočletja kot nemara edina jugoslovanska popevkarica starega kova obudila kariero s sevdahom in romsko glasbo ter dosegla mednarodno slavo. Leta 2009 je nastopila tako na festivalu Lent kot pred peščico poslušalcev v dvorani Socialnega centra Rog v Ljubljani.
Omeniti je treba vsaj še en Privškov nastop na evrovizijski popevki. Leta 1962 se je Jugoslavija drugič predstavila z njegovo pesmijo Ne pali svijetla u sumrak. Odpela ga je Lola Novaković in zasedla četrto mesto, kar je v celoti gledano druga najvišja jugoslovanska uvrstitev; četrti so bili ob svojem času še Daniel z Džuli ter Novi fosili s pesmijo Ja sam za ples, medtem ko je skupina Riva leta 1989 ob zadnjih izdihljajih nekdanje države dosegla edino jugoslovansko zmago. Ni pomagalo.
Še eni Jugoslovani (in Slovenci) so sodelovali v zmagoviti zasedbi. Skupina Pepel in kri, seveda – leta 1990 je v Zagrebu kot spremljevalna zasedba zmagovitemu Totu Cutugnu zapela pesem o letu 1992. Insieme 1992 se imenuje napev, ki je z verzi tipa »za nas, v nebesih, tisoč violin« slavil prihajajočo združeno Evropo. S takšnim naslovom, v takšni kombinaciji in v takem kontekstu (razpadanje Jugoslavije in vzhodnega bloka) kaj drugega kot prvi skorajda niso mogli biti. Vsaj tak vtis lahko človek dobi danes.
Največkrat poslali solistke
Nova Evropa je včlanitve željnim članicam najprej ponudila prav sodelovanje na evrovizijski popevki. Slovenija je začela leta 1993 z nastopom 1x banda s pesmijo Tih deževen dan. Cole Moretti je bil skladatelj, kitarist in pevec, Tomaž Kosec, bobnar, je prispeval besedilo, skladbi pa je pripadlo le 22. mesto. 1x band je bil sicer eden od vsega petih primerov, ko je samostojno Slovenijo zastopala skupina oziroma zasedba več članov, največ med njimi so dosegle Sestre s 13. mestom.
Največkrat so bili namreč v Sloveniji izbrani posamezniki. Kar je drugače od socialističnih časov: Jugoslavijo so namreč desetkrat zastopale zasedbe, desetkrat solistke, osemkrat solisti, medtem ko so v samostojni Sloveniji začele prevladovati solistke, ki so bile izbrane v 13 primerih, v petih primerih so nastopile zasedbe, le v treh primerih pa solisti. Medtem ko je najvišja moška uvrstitev doslej 18. mesto Vilija Resnika, pri čemer se Omar Naber in Anžej Dežan nista uvrstila niti v finale, sta absolutno največ dosegli Darja Švajger in Nuša Derenda s sedmima mestoma, v solidno sredino pa so posegle tudi Tanja Ribič z desetim, Alenka Gotar s petnajstim in Maja Keuc s trinajstim mestom. Tinkara Kovač je lani zasedla 25. mesto, je pa zanimivo, da je Round and round avtorja Raaya kljub vsemu skladba, ki je med vsemi slovenskimi evrovizijskimi popevkami pritegnila največ zanimanja na youtubu.
Trditi, da je evrovizijska popevka politično in nacionalno nevtralen dogodek, je seveda še bolj abotno kot trditi, da se šport ne prepleta s politiko. Pa vendar statistika govori, da razlike med nekoč in danes obstajajo. Medtem ko je Jugoslavija v vseh glasovanjih dala največ točk Italiji, Švici in Veliki Britaniji, največ točk v vsej zgodovini pa je dobila od Turčije, Izraela in Cipra, je Slovenija doslej največ točk podelila Hrvaški, BiH in Švedski, največ pa jih je prejela od Hrvaške, BiH in Makedonije. Na četrtem mestu po naklonjenosti nam so Irci. Zadeve so postale predvidljivejše.