Petnajsta sezona Kulturnega doma Franca Bernika Domžale se znova izteka z novostjo – prvim domžalskim poletnim Kinom v parku, ki je že prvi večer zvabil pod zvezdnato nebo Češminovega parka nepričakovano množico obiskovalcev. »150 mobilnih sedežev je bilo razprodanih že pol ure pred predstavo, zato si je kakšnih sto gledalcev, ki si je komično dramo Srečen za umret ogledalo zunaj provizorične ograde kina, prineslo sedeže s seboj, otroci pa so se posedli povsod naokrog po travi,« pravi vidno navdušeni direktor omenjene ustanove Milan Marinič, ki je očitno znova zadel v polno. »Presenetljiv odziv je dokaz, da so Domžale potrebovale tudi poletni kino,« je zdaj povsem prepričan.
Sicer pa je to sezono peščica redno zaposlenih in zajetnejše rejena ekipa zunanjih sodelavcev pod taktirko neumornega direktorja Mariniča že poprej pripravila okoli 600 kulturnih dogodkov. Tudi po pet na isti dan. Seveda manjših, butičnih, pogosto za manj kot sto obiskovalcev. V svoj osrednji kulturni hram s pravzaprav eno samo dvorano z manj kot 200 sedeži ter prostorsko prav tako skromno Likovno razstavišče, Menačenkovo domačijo in Slamnikarski muzej pa so na prireditve prostorskim omejitvam navkljub uspeli zvabiti krepko več kot 30.000 obiskovalcev.
»Zagotovo več, kot znaša število občanov,« navrže Marinič in še v isti sapi nadaljuje, da jih število obiskovalcev, ki sicer ne narašča premosorazmerno z naraščanjem števila njihovih tudi žanrsko dokaj pestrih kulturnih prireditev, prav nič ne vznemirja ali obremenjuje, saj je njihovo poslanstvo zgolj in vedno le kakovost. To pa pomeni, da se trudijo obogatiti življenje in razširiti obzorja čim širšemu krogu vse bolj izbirčnih gledalcev in so postali prepoznavni kot kulturni hram, ki omogoča ogled kakovostnih kulturnih prireditev vseh zvrsti in žanrov tudi sorazmerno skromni ciljni publiki.
Množičnost lahko siromaši
»Kriza je in se tudi pozna. A kljub tej zavestno ostajam privrženec kakovosti, ki mora prevladati nad kvantiteto. Danes še posebej, ker se na vseh ravneh preveč zatekamo k beleženju množičnih presežkov prav na račun kakovosti. To pa lahko vodi le v poneumljanje, no, morda je to premočan izraz, zanesljivo pa takšna usmeritev ljudi siromaši. In zagotovo je množičnost lažji način. Vendar pa ljudje potrebujemo in si zaslužimo kakovostno življenje, na kar radi pozabljamo,« se kar malce huduje Marinič in sklene, da smo ljudje vredni več, kot nam ta trenutek vsiljuje ekonomija. Zato tudi na krizo gleda nekoliko drugače kot večina: »Zdi se mi, da jo je mogoče zlahka zlorabiti za prikrivanje lastnih slabosti. A če si zvest samemu sebi, lahko tudi v zaostrenih razmerah vztrajaš v prepričanjih in ne popuščaš. To smo pravzaprav obiskovalcem tudi dolžni. Nam pa je na srečo v Domžalah uspelo že poprej ustvariti tak milje, da smo se lahko letos s pomočjo občine in države celo digitalizirali in si lahko zdaj privoščimo z novim digitalnim projektorjem kakovostnejše in predvsem hitrejše predvajanje sodobnih filmov, ki jih na 35-milimetrskem traku skoraj ni več. Tudi poletni kino smo lahko uvedli šele z novim projektorjem,« našteva Marinič, ki ne skriva veselja, da se je že prijel tudi njihov Mestni kino in bodo jeseni razpisali kar dva filmska abonmaja. V Domžalah namreč več let sploh niso imeli kina. Pa so tudi to vrzel zapolnili v kulturnem domu, kjer pa znova niso ubrali lažje poti ameriških komercialnih uspešnic, marveč art programa.
Tudi če bi popustili svojemu prepričanju, jim množičnost v dvorani z manj kot 200 sedeži ne bi uspela. A direktorju Mariniču kaj takega očitno tako in tako nikoli ne bi padlo na pamet niti ob še enkrat večji dvorani. »Kot smo povsod drugod gradili na kakovosti, smo se tudi pri filmu ozrli po art programu in le izjemoma vrtimo ameriške filme, saj nekaj kakovostnih vendarle premorejo tudi tam. Smo pa v blagovno znamko Mestni kino vključili tudi domžalske premiere slovenskih filmov. Izraz premiera je nekoliko neroden, saj gre zvečine zgolj za domžalske premiere, a vendarle tudi na te povabimo ustvarjalce filmov in se z njimi družimo,« pojasnjuje.
Baterije mu polnijo ustvarjalci
V skromnih prostorskih zmogljivostih je direktorju domžalskega doma, ki je bil nekaj sezon v prenovljenem kulturnem hramu edini zaposlen in je tudi skoraj sam skrbel za organizacijo in izvedbo vseh prireditev, uspelo stkati celo kopico abonmajskih prireditev za odrasle in otroke. Tako imajo, poleg že omenjenega filmskega tudi štiri gledališke abonmaje, koncertnega in glasbeno-scenskega, ki je že dve leti razprodan in bodo jeseni razpisali dva. Otroške abonmaje, ki vključujejo krepko več kot 1300 otrok, pa organizirajo kar šole in vrtci. Zanimanje je vedno precejšnje, vpisujejo tudi na daljavo, čeprav imajo raje osebne stike.
Še nekje bolj na začetku domžalske kariere, prej je skoraj desetletje vodil kranjsko Prešernovo gledališče, se je direktor Marinič postavil, da sodeluje na prav vseh dogodkih v kulturnem hramu, da vedno pričaka prvega in iz doma pospremi zadnjega obiskovalca in nastopajočega. »Res je bilo tako, a sodelovati na današnjih 600 dogodkih več ne bi zmogel. Sem pa v kulturnem domu zagotovo vsaj tri večere v tednu, osebno sodelujem s skoraj vsemi ustvarjalci in si poleg tega rad ogledam tudi filmske predstave, saj imam film rad in je užitek na velikem platnu neprimerljiv z užitki na televizijskem zaslonu,« pojasnjuje direktor in nadaljuje, da zdaj pušča proste roke tudi programskim vodjem, čeprav je program zelo rad izbiral sam in mu administrativno-birokratsko delo, ki ga je v današnji kulturi odločno preveč, ni pisano na kožo. »Rad sodelujem z umetniki in ustvarjalci. V pogovorih in delu z njimi si napolnim baterije, da zdržim vse to zbanalizirano administrativno delo, ki sem ga prevzel na svoja pleča tudi zato, da se lahko programski vodje zares posvetijo kakovostnemu programu, dajo duška svojemu poletu in umetniški sporočilnosti,« pravi Marinič in zdolgočaseno opiše, koliko administracije in usklajevanj pogodb je potrebnih za en sam koncertni nastop: »Narobe je, da je postopek za sklepanje pogodbe za 80 evrov enak postopku pogodbe za milijon evrov. Narobe je, da se zato, ker se je v javnem sektorju na veliko kradlo in goljufalo, domneva, da tako delamo tudi mali porabniki. Seveda je treba preprečiti zlorabe, a za nas male toliko administracije le ne bi bilo potrebne.« Rad se spomni, da na začetku njegove domžalske kariere ni bilo tako, in doda: »Pa saj vendar ne delamo ekonomije, delamo z ljudmi za ljudi in so finance zgolj nekje v ozadju, v ospredju pa vse kaj drugega, širina in odprtost duha...«
Na vprašanje, ali se v Domžalah obnese biti abonent, Marinič odgovarja, da se, saj so vstopnice na obrobju prestolnice že tako nižje, abonmajski obiskovalci pa imajo popuste tudi na drugih prireditvah v sklopu javnega zavoda, ki obsega tudi Likovno razstavišče ter Menačenkovo domačijo in Slamnikarski muzej, ki pa še ni muzej v pravem pomenu besede, marveč stalna muzejska razstava 300 let slamnikarstva, na kar so v Domžalah dokaj ponosni. Tudi zametki muzeja se kažejo v tej razstavi, vendar bo klasični muzej zaživel lahko šele, ko bodo imeli ustrezne prostorske, kadrovske in finančne zmožnosti, pravi. Podobno je z njihovim likovnim razstaviščem, ki v sedanjih prostorih nikoli ne bo moglo prerasti v pravo galerijo z ustreznimi razstavnimi prostori, depoji, skladiščem in ne nazadnje tudi sanitarijami, ki si jo prav tako želijo. Abonmajskim obiskovalcem, ki prihajajo iz širšega okolja (več kot deset odstotkov iz kulturno bogate prestolnice), poleg popustov ponujajo tudi varstvo za najmlajše, ki se lahko v času, ko so starši na predstavi, igrajo v organiziranem varstvu v vrtcu Urša. S to idejo so bili prvi pri nas, zdaj pa naj bi jih menda ponekod že posnemali.
Kakovost kot mantra
Marinič, ki kot mantro nenehno ponavlja idejo o kakovosti, vsa leta izpostavlja tudi vzgojno poslanstvo osrednjega kulturnega hrama. Na vprašanje, ali mu je s številnimi otroškimi prireditvami v 15 sezonah uspelo vzgojiti generacijo kulturno visoko izobraženih mladostnikov, zato odgovarja, da jim je to povsem uspelo, in doda, da je izjemno ponosen tudi na njihove odrasle stalne obiskovalce, ki so vedno bolj zahtevni in izobraženi. »Vsa leta smo s kakovostnim programom nevsiljivo spodbujali tudi razvoj njihovih vrednot. Zato so neopazno postali zahtevna publika, ki nas zdaj sili v nove izzive in k bogatenju programa z majhnimi dogodki za izbrano občinstvo.« Še vedno pa namenjajo veliko pozornosti tudi otrokom, ki jim pripravljajo zlasti poučne ustvarjalne delavnice, povezane z dogodki tudi v Menačenkovi domačiji in Slamnikarskem muzeju.
Skrivnost, kako domžalskemu osrednjemu kulturnemu zavodu uspeva prostorskim zmogljivostim navkljub razvijati izključno kakovosten program, pa ni le zagnana ekipa, priznava Marinič in pristavi, da brez podpore in razumevanja občinske strukture ne bi šlo. Zavod namreč sam ustvari le slabo tretjino sredstev, vse ostalo jim primakne občinski proračun, ki ni nikoli skoparil niti pri tehnični opremi kulturnega doma. »V danih prostorskih pogojih smo tehnično solidno opremljeni. Seveda pa se zavedamo omejitev in na oder ne vabimo velikih predstav, niti si ne delamo utvar, da bomo kdaj, tudi denimo v nekoč novem kulturnem domu, kadar koli gradili oder za uprizoritev klasične opere. To bi bilo nesmiselno in neracionalno,« ostaja Marinič realist, ki se zaveda tudi, da novega kulturnega hrama še lep čas ne bo. Ne bo pa, pravi, nikoli odstopil od svojega prepričanja, da si gledalci zaslužijo kakovost in pestrost ponudbe, v kateri bo vsak našel kaj za svojo dušo. In četudi živijo in delujejo na območju, kjer je kulturna ponudba zelo razvejana in raznolika, od prestolnice so oddaljeni vsega četrt ure, nobene druge kulturne ustanove in ponudbe ne razumejo kot konkurence. »V kulturi ni konkurence, so le ustanove in dogodki, ki se dopolnjujejo,« je prepričan Milan Marinič.