Po slišanem na ponedeljkovem koncertu bi dejal, kaj še ostane velikim, a ker te besede pišem »dan potem«, ne bom podlegel pretirani evforiji, niti bentenju, da je celoten špil trajal malce več kot dobro uro. Kdor je kadar koli bil na Motörhead, tako in tako ve, da njihov koncert ne traja več kot uro in pol z dodatkom vred, ker Lemmy nikdar ni prisegal na kvantiteto, temveč na kakovostni del. Razlog je preprost: rock'n'roll je surov in provokativen in kot tak umazan ter v tem svetem trojstvu konservativen v najboljšem pomenu te besede – boben, bas in električna kitara ter do konca odviti ojačevalci in pevec, ki brez milosti do svojih glasilk prepeva o življenju na divji strani. Vsako podaljševanje »užitka« bi bilo namreč pravo nasprotje vsakršnemu verovanju o temeljnih postulatih rock'n'rolla. Vso to logiko lahko razberemo iz vseh njegovih »živi hitro« in – če ti je že namenjeno – »postaraj se dostojanstveno« pesmi. In te govorijo pravo zgodbo, saj ne nagovarjajo razuma, temveč instinkt.
Prav s tem odnosom so Motörhead oddvojili živo tkivo od mrtvih okljuk in vrnili rock'n'rollu polnokrvnost ter dostojanstvo v trenutkih, ko je postajal vse bolj zadušen z raznimi korporacijskimi interesi in prekrit z MTV-jevsko navlako. Vsi njihovi albumi tja do živega spomenika No Sleep 'til Hammersmith (1981) delujejo spontano in regeneracijsko za način in stališče do življenja, ki sta bila zavoljo hitrega dobička izrinjena na obrobje. Ta odnos se ni spremenil ne kasneje (Orgasmatron, 1986) ne danes, ko nam sporočajo, da je svet naš. Lemmy pač ni mogel poslušati (ali dojeti), kaj se je (z)godilo z glasbo, ki ga je napajala v rani mladosti. Motörhead so namreč že davno tega dokazali, da imajo radi vse, kar imajo radi mladi – še več, ne glede na brazde si celo upajo tako obnašati in igrati. Hala Tivoli je bila v povprečju neverjetno golobrada, kar je bilo edino generacijsko presenečenje. Že zato se zdi, da rock'n'roll na površju vzdržujejo bolj ali manj (t)isti, ki so ga sokreirali in so še v stanju, da gredo na turnejo… The Rolling Stones so nečastno izvzeti!
Kolikor toliko ustrezno preslikati vzdušje s koncerta na papir je mnogokrat simpatično pretežka naloga, saj je besede težko obremeniti z živimi spomini. Položaj je še toliko težji, ko spoznaš nemoč, kako ubesediti obilje energije, kitarskih prijemov in notoričnih ritmov v nekaj tako minljivega, kot je včerajšnji časopis. A nekaj je jasno, Motörhead znajo vse pripisane pomanjkljivosti obrniti sebi v prid, ker vse »probleme« razrešujejo s srcem. To so njihovi aduti, ki vedno znova poženejo kri po žilah in nabijejo adrenalin do konca. V ljubljanskem primeru je to pomenil trojček Rock It, You Better Run in The One to Sing the Blues. Že dolgo neka »unisono« skupina ni pokazala toliko stilske pestrosti kot prav v tem trenutku. Pod vprašaj so namreč postavili zakon svojega žanra in razširili matični posluh, česar seveda z označevalci (Killed By Death) ne morejo. Kot že tolikokrat poprej se do skladbe Metropolis (I Know How to Die, Damage Case, Stay Clean) bend ogreva na delovno temperaturo, da bi lahko razvil svoj značilni blitzkrieg v neusmiljeno nizanje pesmi, ki se ga z redkimi, a prepotrebnimi solističnimi medklici lahko pogoltne v enem vdihu. V teh primerih v živo podoživimo, kako se kanalizira osnovna rockerska energija v soodnosu z individualizmom ali tistim antijunakom, ki so ga korporacijski in moralni plačanci poskušali izriniti iz rock'n'roll pesmi. Pri Lemmyju nikoli ni odšel – še več, še bolj se je zakockal, tako da mu ni ostalo drugega kot sprejeti igro (The Chase Is Better Than a Catch), v kateri je zmagovalec znan že vnaprej: v značilni pozi stoji na odru, igra basovsko kitaro, kateri večkrat spremeni njeno osnovno namembnost, in s hrapavim glasom deli življenjske resnice o uporu, seksu, drogah in cestni filozofiji (Ace of Spades).
Motörhead tokrat vseeno niso šli predaleč, prav tako niso podlegli rutini kot na kakšni bikerski veselici. Že na zunaj se je videlo, da gre za predzadnji letošnji datum naporne turneje. Špil kot celota ni trpel, sicer se ne bi v finalu – po priredbi Are You Ready Thin Lizzy – potrudili z eno boljših izvedb (razpotegnjene) klasike Overkill in slovesom: »Ne pozabite nas. Mi smo jebeni Motörhead in igramo rock'n'roll!« Natanko tako, saj res ne vem, ali obstaja še kje kakšna skupina, ki od rock'n'rolla ne zahteva in ne daje nič več od osnovnega in s tem bistvenega zadovoljstva.
