V Novi Gorici pravijo, da živijo v mestu saksofonov. Pred osemnajstimi leti so začeli organizirati festival, mojstrske tečaje in mednarodna srečanja saksofonistov. Letos, ko praznujemo dvestoto obletnico rojstva Adolfa Saxa, izumitelja tega magičnega inštrumenta, je prva generacija, ki se je mojstrila v devetdesetih, na džezovskih nastopih že vodilna. Festival saksofonov ta teden poteka že osemnajstič po vrsti.
Za vojaško godbo in visoko politiko
Saksofon je v glasbi zadnjih stotih let, zlasti v džezu in popularni godbi, našel posebno mesto. Charlie Parker, John Coltrane, Sonny Rollins, Ornette Coleman in drugi saksofonistični velikani so bleščeči kovinski inštrument potisnili na elitno raven, na kateri je sicer vedno dominiral klavir. Z ameriškim predsednikom Billom Clintonom je dobil posebno mesto celo v politiki. Njegova odlika je prepoznaven in prodoren zvok. »Ni najglasnejši, ima pa dovolj izstopajoč zvok, da ga slišimo v še tako glasni zasedbi,« pravi Boštjan Simon, učitelj saksofona in sodelavec mednarodnega srečanja saksofonistov v Novi Gorici, ki je včeraj nastopil z eksperimentalno skupino There Be Monsters, kot dirigent pa bo v soboto zaključil festival na čelu Big banda Nova. »Saksofon je nastal kot nadgradnja klarineta,« pravi Simon. »Njegov čar je v zvokovni fleksibilnosti. Materiali, iz katerih so narejeni inštrument, ustnik in jeziček, močno prispevajo k zvoku. Zvokovno se ga da igrati na ogromno različnih načinov.«
Izumitelj Adolphe Sax, rojen leta 1814, je sprva želel ustvariti komercialno zanimiv inštrument, primeren za vojaško godbo. Ustvaril pa je glasbilo, primerno tako za filharmonijo kot za rokovski koncert. »V klasični glasbi je zvok saksofona bolj podoben klarinetskemu nastavku. Zvok je bolj lesen, temen, žameten,« pravi Simon, ki je v Amsterdamu sicer študiral džezovski saksofon. »Pri džezu kovinski ustniki ustvarijo rezek zvok, ki s svojo močjo preseže moč bobnov. Saksofon je magičen v svoji raznolikosti.« Adolphe Sax ga je poskušal sestaviti tako, da bi bil enostaven za igranje. To je dosegel s konstrukcijo, ki saksofonistu omogoča, da lahko pri igranju lestvic s posebno pihalno tehniko iz spodnje neposredno vstopi v v višjo oktavo. Prijemi tonov pri tem ostanejo enaki. Poprej pri klarinetu denimo to ni bilo mogoče, saj ta »preskoči« v sredino naslednje oktave. Na ta način, pravi učitelj Simon, je učenje tehnike igranja lažje predvsem za otroke. Simonovi učenci tako lahko že v nižjih razredih glasbene šole nastopajo tudi na koncertih v središču Nove Gorice.
Izumitelj saksofona Adolphe Sax, sin izdelovalca glasbil iz Dinanta v Valoniji, je čarobni inštrument načrtoval več let. Sprva, pravi Simon, je bilo igranje resda nekoliko bolj zapleteno, saj so šele kasnejši konstruktorji poenostavili sistem gumbov, da so dosegli današnjo raven uporabnosti.
V Novi Gorici se izpopolnjujejo tudi Japonci
Na mojstrske tečaje saksofonistov umetniški vodja festivala, profesor na akademiji za glasbo Matjaž Drevenšek vsako leto privabi največje mojstre tega inštrumenta. Pri njih se lahko mlajši saksofonisti izpopolnjujejo ves teden. »Delavnice so namenjene dodatnemu izobraževanju, ki presega ustaljeni pouk na glasbenih šolah ter akademiji,« pravi direktorica novogoriškega kulturnega doma Pavla Jarc, ki soorganizira festival. Letos tako v Novi Gorici gostijo francoskega saksofonista Jean-Denisa Michata, ki je profesorsko mesto dosegel že pri petindvajsetih letih, danes pa velja za enega najboljših strokovnjakov na svetu. Vsako drugo leto priredijo tudi mednarodno tekmovanje. Lani se ga je udeležilo petinštirideset saksofonistov iz petnajstih držav, tudi iz Avstralije, Nove Zelandije in Japonske.
Eden trenutno najbolj znanih saksofonistov na svetu, norveški džezovski glasbenik Jan Garbarek, pravi, da dlje ko igraš saksofon, bolj postaja preprost. »V mladih letih sem hotel igrati kot John Coltrane. Igral je zelo hitro, zato sem tudi sam igral zelo hitro,« mi je povedal v intervjuju pred enajstimi leti, ko je nastopil v Sloveniji. »Dolga leta sem preigraval veliko število not. Potem sem ugotovil, da je pri igranju saksofona najbolj pomembno dihanje.« Dihanje pa je počasen proces. »Prste lahko premikate, kolikor hočete, a pri pihalih je pomemben izdih,« pravi Garbarek. »Ta traja deset do dvajset sekund in v tem času lahko premaknete prste enkrat ali pa sto dvajsetkrat. Zame to sploh ni pomembno. Pomembno je, kdaj se vaš ton pojavi in kako se razvija. Imate petnajst sekund in različne možnosti, kako premostiti to časovno razdaljo. Lahko premikate prste, lahko pa se igrate z zvokom ene same note, jo bogatite in napolnite.«