Pravzaprav sem odrasla na majhni kmetiji, v naši družini pa ni bilo nobenega glasbenika. Je imel pa moj oče zelo dober posluh in je pogosto prepeval ter improviziral ob vsem, kar je slišal po radiu. Povedal mi je, da je bila glasbeno nadarjena predvsem mama – kot je zatrdil, veliko bolj kot on. No, moja mama je umrla, ko sem bila še otrok, zato se sama tega žal ne morem spomniti. Doma je na zidu visela kitara, a je bila zgolj za dekoracijo – bila sem prva v družini, ki jo je začela tudi igrati. Pozneje mi je v glasbene vode sledila še sestra Christina.
Kitara je bila tudi vaša prva izbira, kar se tiče študija. Kako da ste se kasneje odločili za petje?To je zelo dolga zgodba, zato jo bom malo skrajšala. V času gimnazije se za moje igranje klasične kitare nihče ni zmenil, najbrž zato, ker si niso mogli zamisliti, da kot dekle igram večinoma džez. Iz nekaterih drugih razlogov sem začela tudi prepevati in bila deležna kar veliko pozornosti. Fantje, ki so imeli dobre bende, namreč niso potrebovali instrumentalistk, ker so hoteli na instrumente igrati sami; so pa potrebovali džezovske vokalistke – in jaz sem rada pela. Zato sem kitaro počasi opustila. Danes na neki način obžalujem, da nisem bila močnejša in igrala naprej. Vendar je težko biti močan, ko si najstnik.
Kako pa ste oblikovali svojo prvo glasbeno skupino?Bila sem v številnih skupinah, moja prva »resnejša« pa je bila sestavljena, ko sem živela v New Yorku. Ne spomnim se, kje točno smo prvič igrali – smo pa veliko nastopali v džezovskih klubih, kot so Smalls, Birdland, Cornelia Street Cafe, Five Spot, Cleopatras in Needle.
Izdali ste že lepo število studijskih albumov, večina jih je na Švedskem dosegla zlato naklado. Kateri od njih vam je danes najbližje?Težko rečem, vendar sem zelo zadovoljna z Alone With You, za katerega sem sama napisala vso glasbo in tudi večino besedil ter zanj prejela celo švedskega grammyja. Najtežje pa je bilo posneti zadnji album, tudi zaradi tega, ker sem snemala z velikim orkestrom in je bilo z njim noro veliko dela.
Zakaj ste se z Jackyjem Terrassonom odločili posneti album, posvečen ameriški pevki Dionne Warwick?Jacky Terrasson je fantastičen pianist, ki sem ga spoznala na turneji po Nemčiji. Takoj sva si bila všeč. Takrat sem veliko poslušala posnetke, na katerih Dionne Warwick prepeva pesmi Burta Bacharacha – in prav tako Jacky, zato je do albuma prišlo zelo spontano.
Kaj pa poslušate te dni?V glavi imam danes toliko glasbe, da zelo uživam v tišini. Če že kaj poslušam, je to povečini klasična glasba, tako sodobna kot stara; kadar pa poslušam džez, nekako vedno končam pri glasbi Brada Mehldaua.
Se vam zdi, da mlade džez še zanima tako, kot jih je morda pred nekaj desetletji?Zdi se mi, da priljubljenost džeza ves čas niha, gotovo pa se je spremenila njegova definicija. In vsaj na Švedskem se ga ljudje danes bojijo manj, kot so se ga denimo pred dvajsetimi leti.