Tradicionalni večer šansona La vie en rose, ki bo jutri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je njegova umetniška vodja Vita Mavrič letos posvetila ravno Franetu Milčinskemu - Ježku, saj bo decembra minilo sto let od njegovega rojstva. »Kadar govorimo o slovenskem šansonu, je bil najprej Ježek! Z Ježkom se je vse skupaj začelo. Tako zame kot za slovenski šanson,« pravi Mavričeva o tem velikem satiriku, pisatelju, pesniku, šansonjerju, scenaristu in televizijskem pionirju. Kmalu po njegovi smrti leta 1988 je Vita Mavrič s svojo prvo samostojno glasbeno predstavo Ne smejte se, umrl je klovn v SNG Maribor začela tako intimni kot umetniški dialog z Ježkom, ki je izrazito vplival na njeno življenjsko in umetniško pot.
Skrb za bogato dediščino
Ta žalostni klovn oziroma dvorni norec njegovega veličanstva Človeka, kot se je sam poimenoval, je stresal premišljene šale, včasih tako zelo trpko, da so ljudje obmolknili, zajokali ali se smejali, tudi ko se ni bilo čemu smejati. Rodila se je satira, družbena in politična. »V resnici je bil pesnik. Rad je dajal in veliko je dajal,« je v spominih leta 1997 zapisala njegova soproga Jana Milčinski, najbolj zvesta kronistka njegovega dela do svoje smrti leta 2007; te spomine najdemo tudi v Sončni uri, veliki antologiji Ježkove ustvarjalnosti iz leta 2011, ki je izšla pri založbi Sanje.
Založba Sanje sistematično izdaja Ježkovo zapuščino vse od leta 2004, v Sončni uri pa se je znašla večina pesmi iz obeh izdaj Preproste ljubezni. V njej je tudi še skoraj 150 novih naslovov, ki jih je izbrskala iz umetnikove zapuščine njena sedanja skrbnica Tatjana Oblak Milčinski, žena njegovega sina Matije Milčinskega. »Ježkove pesmi večinoma niso pisane kot poezija za branje, pač pa kot besedilo izvajalcu, pevcu, recitatorju. To niso pesmi za intimno branje, to so pesmi za poslušanje in izvajanje. Še danes jih lahko beremo z ušesi in poslušamo z očmi,« je med drugim zapisala v antologijo.
Za Ježkovo dediščino na svoj način zdaj skrbi tudi njegova vnukinja Nana Milčinski s svežo glasbeno interpretacijo njegovih songov, izdala je že dva cedeja in bo nastopila tudi na letošnjem La vie en rose. Ja, to je tista Nana, ki je dedku služila za navdih za marsikatero pesmico, tudi O, novica mila, naša Nana je shodila!, ki je recimo njej sami najljubša. Sicer jo poznamo kot dramaturginjo in režiserko.
Kmalu je stopil na oder
Frane Milčinski se je rodil leta 1914 v Ljubljani kot tretji otrok mladinskega pisatelja in sodnika Frana Milčinskega in matere Marije. Hitro se je znašel v gledališču, po maturi na gimnaziji pa je že sam organiziral zabavne večere. Študiral je pravo in slavistiko, oboje je sčasoma opustil, pomemben prelom pa je prineslo leto 1936: takrat je prvič na radiu nastopil sloviti tandem Jožek in Ježek, katerega drugi pol je utelešal Jože Pengov in kjer si je Milčinski tudi prislužil svoj znameniti vzdevek. Začel je sodelovati z mariborskim Totim listom ter sklenil angažmaje v treh gledališčih – zagrebškem teatru Grabancijaši, mariborskem Totem teatru in ljubljanskem Šentjakobskem gledališču. Dve leti pozneje je že dobil angažma tudi v ljubljanski Drami.
Ko je zavela po naših krajih vihra druge svetovne vojne, si je z izjavo »V vojni ne bodo zmagali ne Italijani ne Nemci« najprej prislužil leto dni zapora v Bellunu v italijanskih Dolomitih, kjer pa je hudo zbolel. Med vojno je spet sodeloval z Dramo, pa z ljubljansko Opero, v ilegalnem časopisu Bodeža neža je objavljal poezijo, njegove pesmi so prepevali na partizanskih kulturnih prireditvah. Med vojno sta se spoznala tudi z bodočo ženo Jano Podkrajškovo; v gostilno nasproti Drame jo je zvabila prijateljica, med zbrano druščino umetnikov pa je bil tudi Ježek – s kitaro v rokah in otožno vedrim glasom. Poročila sta se leta 1944, na poročno potovanje pa sta jo mahnila kar na Rožnik, na fižolovo solato in malinovec.
Radijski in televizijski človek
Takoj po vojni se je Ježek zaposlil na radiu, postal urednik Pavlihe, vmes sta se mu rodila sinova Matija in Matevž. V petdesetih letih je potem napisal 13 in eno humoresko in Zvezdico zaspanko kot prvo slovensko radijsko igro za otroke, ki jo je pozneje predelal še v lutkovno predstavo ter v knjižno obliko; ta je doživela številne prevode in uprizoritve po svetu. Za Zvezdico zaspanko je prejel tudi Levstikovo nagrado.
To je bil tudi čas, ko sta skupaj z Jožetom Galetom napisala scenarij za mladinski film Kekec, sam pa je nastopil v vlogi Kosobrina. Film je potem leta 1952 prejel zlatega leva za najboljši mladinski film na Beneškem filmskem festivalu, na Kitajskem pa so bili še posebej navdušeni nad vlogo Kosobrina in so Ježka še posebej nagradili. Za film Ne čakaj na maj je napisal pesmi in v njem tudi igral; napisal in režiral je tudi prvo radijsko igro za odrasle Strme stopnice, pa radijsko igro in filmski scenarij za Dobri stari pianino, kjer je pozneje sam odigral glavno vlogo.
Konec petdesetih let je začel sodelovati s televizijo, zraven je bil pri prvih snemanjih, bil je avtor skečev in zabavnih večerov, pa tudi prvih reklam, dokler ni ostro protestiral, ko je vse skupaj zaplavalo v komercialne vode. V šestdesetih je potem zakrivil cikel oddaj Televizija v šoli, delal pa je tudi druge zabavne oddaje, na primer Mision dobre volje, Viktor, luč! in Novoletne oddaje. V sedemdesetih je pomembna pobuda prišla s strani Julke Vahen in Maria Rijavca: Ježek je posnel nekatere songe, ki so pozneje postali pojem za tovrstno umetnost v Sloveniji. Posnetke so v devetdesetih izdali na plošči in kaseti Balada o koščku kruha, vendar ne vseh, starejši posnetki so se izgubili.
Za svoje delo je prejel vrsto nagrad: Prešernovo nagrado za življenjsko delo, nagrade na Slovenski popevki in podobnih festivalih za besedila, denimo za pesmi Zakaj?, Uspavanka za mrtve vagabunde, Pismo za Mary Brown, Ko gre tvoja pot od tod, ter številna priznanja za radijsko in televizijsko delo.
Pred večerom La vie en rose
»Samo njegovih songov je toliko, da nisem vedela, ne kje začeti in ne kje končati!« pravi Mavričeva zdaj, ko je že prebrskala Ježkovo zapuščino in ji uspelo zasnovati letošnji večer La vie en rose. Pravi, da ga bodo poskušali kot avtorja predstaviti čim bolj večplastno, kakršen je tudi bil. Na odru bodo štirje igralci, Janez Škof, Boris Ostan, Blaž Šef in Igor Štamulak, ki bodo interpretirali Ježkove najbolj žlahtne satirične humoreske. Umetnikova ustvarjalnost bo delno povzeta tudi na filmskem platnu, večer pa bo temeljil predvsem na njegovih šansonih.
»Njegove grenko-sladke pesmi o vsakdanu so žal aktualne še danes, če ne celo zmeraj bolj. A to ga dela še večjega in v bistvu nesmrtnega,« še pravi Mavričeva. Na letošnjem La vie en rose bodo nastopili kar štirje Ježkovi nagrajenci, poleg Vite Mavrič še Andrej Rozman - Roza, Jani Kovačič in Jure Ivanušič. Na odru bodo tudi Brina, Aphra Tesla, Maša Milčinski, Severa Gjurin, Tabu, Josipa Lisac, Šukar in drugi, Vita Mavrič, Alenka Godec in Mia Žnidarič pa bodo skupaj zapele Ne čakaj na maj. Za glasbeno spremljavo bo skrbel Café teater band, scenarij prireditve je napisal Marko Vezovišek, sceno pa je oblikoval Andrej Stražišar.
