Le kratek spust med štirimi slalomskimi vratci na eni izmed majhnih klančin je minulo soboto tekmovalce ločil do cilja. Naloga ne bi bila težka, če ne bi šlo za sankače, ki so svoja drseča vozila v celoti izdelali sami, pri tem pa v mislih niso imeli le hitrosti in okretnosti, temveč predvsem domiselnost in duhovito zgodbo.
Na štartno črto je svoje kreacije tokrat postavilo dvanajst skupin, in čeprav je pogled na nekatera vozila vzbujal dvom, da bodo ciljno areno dosegla v enem kosu, saj so med vijuganjem deli vozil frčali po zraku ali pa je v snegu končal tudi kateri izmed članov ekipe, so vsi udeleženci bolj ali manj uspešno presankali nekaj deset metrov dolgo progo letošnjega Eurosanka, zabavne sankaške prireditve, ki nekoliko spominja na karneval na snegu in jo je Športno društvo Pokljuka v sodelovanju z idejnim očetom prireditve Tonetom Fornezzijem - Tofom organiziralo že deveto leto zapored.
Glavna sta druženje in dobra volja
V bližini Športnega centra Pokljuka na Rudnem polju je bilo tako med drugim mogoče seči v roke Titu, ki mu je družbo v njegovem »sank mobilu« delala Jovanka, medtem ko so okoli njiju razposajeno skakali pionirčki, Božička, čigar težke sani so vlekli jelenčki in potiskali škrati, opomniti na darila, ki jih je pozabil pustiti pod smrečico, ali si pri jurčkih pridobiti posebno letno vinjeto za nabiranje gob na pokljuški planoti. Vse ekipe so morale v skladu s pravili tega neobičajnega sankaškega tekmovanja, ki so ga organizatorji poimenovali kar »najatraktivnejši slalom v zgodovini slovenstva«, zmerno strmino s svojimi vozili prevoziti brez dodatne tehnične pomoči, zgolj s pomočjo gravitacije, sile prostega pada in človeškega dejavnika.
Da proga udeležencem ni povzročala večjih preglavic in da padci niso bili prehudi, gre najverjetneje pripisati dejstvu, da so sankači teren že dobro poznali, saj se številni na Eurosanku med seboj merijo že več let zapored. »Sploh več ni vprašanje ali gremo ali ne, vprašanje je samo s čim, pri čemer se ne lotevamo političnih tem,« je pojasnil Slavko Žan, ki s skupaj s člani društva Vrtačarji še ni zamudil nobenega Eurosanka. Tokrat so v gobji opravi, družbo jim je delal tudi rjavi medved, želeli opozoriti predvsem na problematiko nenadzorovanega in prekomernega nabiranja gob v slovenskih gozdovih: »Da smo izdelali vozilo in kostume, je trajalo dober mesec in pol. Vsak teden smo se dvakrat dobili, šivali, izdelovali in se predvsem družili, kar je tudi glavni namen sodelovanja. Vožnja na tekmovanju se konča v petih minutah, mi pa smo se imeli super kar mesec in pol.«
Da sta bila namesto tekmovalnosti in lova na prvo mesto, ki običajno prevladujeta na pokljuških progah, tokrat v ospredju dobra volja in druženje, se je strinjal tudi v decembrskega dobrega moža oblečeni Zdenko Perko: »Po snegu smo pretekla leta med drugim vijugali že s Patrio, policijskim čolnom in ladjo Triglav, letos pa so najmlajši člani predlagali, da bi na Pokljuko pripeljali Božička.« Za izdelavo so potrebovali dober teden, Božičkove sani pa so izdelane tako, da bodo lahko večje dele shranili in jih pri izdelavi drsečega vozila ponovno uporabili prihodnje leto.
Ciljno črto prečkal tudi »prašiček«
Vsaka sankaška umetnina je morala progo prevoziti v manj kot petih minutah, kar pa številnim skupinam ni uspelo, saj so ciljno ravnino izkoristile tudi za krajšo duhovito predstavitev svojega vozila in zgodbe, ki se je skrivala za njim. V mladi ekipi, ki si je zaradi zvrhane mere dobre volje nadela ime PHD Sproščeno, so tako gledalcem ob progi, največ med njimi je bilo takšnih, ki so jih na Pokljuko privabile dobre snežne razmere za rekreacijo na snegu in jim je bila sankaška revija le naključna popestritev, prikazali tradicionalne koline. Pri tem jim jo je nekoliko zagodel iz lepenke izdelani prašiček, ki je »pobegnil« in kar sam prisankal do cilja, sani pa pustil daleč za seboj.
»Koline združujejo to, kar tudi sami radi počnemo – dobro jemo in se skupaj veselimo. Zato je padla ideja, da se s kolinami tudi predstavimo,« so v smehu povedali člani PHD Sproščeno, ki so se sankaške prireditve udeležili že drugič in najverjetneje ne zadnjič. »Zagotovo se z novim vozilom vrnemo prihodnje leto,« se je v soboto namreč strinjala večina sankačev in v mislih že premlevala, s kakšnimi sanmi se bodo po pokljuškem klancu spustili prihodnje leto in čim bolj presenetili zbrano občinstvo.
