Na Balkanu niti kraljevine niso prav dolgo obstajale. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, na primer, je nastala decembra 1918 oziroma dva meseca zatem, ko je bila po razpadu Avstro-Ogrske ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta kraljevina je vzdržala le dobro desetletje, do januarja 1929, ko je kralj Aleksandar Karađorđević razveljavil tako imenovano vidovdansko ustavo in razpustil parlament; oktobra istega leta je bila Kraljevina SHS preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo s statusom ustavne dedne kraljevine z dinastijo Karađorđević na čelu. Kraljevina Jugoslavija je bila razdeljena na devet administrativnih enot, imenovanih banovine – slovensko ozemlje je spadalo pod Dravsko banovino, ki jo je vodil ban Marko Natlačen.
»Raje vojna kakor pakt!«
Po volitvah decembra 1938 je postal predsednik vlade Dragiša Cvetković, ki je nastopil tudi v filmu Tabor slovenskega delavstva (1939), sicer še nemi reportaži, v kateri je ob banu Natlačenu in Mihi Kreku v kinu Union nagovoril predstavnike »slovenskega katoliškega delavskega stanu«. Toda to je hudo obskuren in neznan film, shranjen v Arhivu Slovenije, medtem ko je Dragiša Cvetković pač bolj znan po tem, da je 25. marca 1941 na Dunaju podpisal pristop Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu, ki ga je Hitlerjeva Nemčija sklenila z Italijo in Japonsko.
Podpis te pogodbe je pomenil začetek konca Kraljevine Jugoslavije, ki je torej tako kot Kraljevina SHS obstajala le dobro desetletje. Že drugi dan po podpisu pogodbe je namreč nastopil vojaški puč, ki je zahteval njen preklic (puč je vodil letalski general Dušan Simović, ki je tudi prevzel vodenje vlade). Vojaški puč so podprle demonstracije s transparenti »Bolje rat nego pakt« (Raje vojna kakor pakt). In ni še minil teden, ko je Hitler sklenil kaznovati Jugoslavijo z letalskim napadom na Beograd (vojaška operacija se je tudi imenovala Strafgericht, »kazenska sodba«): 6. aprila 1941 je tako nekaj sto bombnikov Luftwaffe priletelo nad Beograd in zmetalo na mesto nad 400 bomb – v silovitem bombardiranju je bilo ubitih okoli štiri tisoč ljudi (med njimi tudi predsednik Slovenske ljudske stranke Fran Kulovec), 714 zgradb je bilo popolnoma uničenih, skoraj 7000 pa jih je bilo delno porušenih.
Kraljeva vojska je bila nemočna
Odgovor jugoslovanskih Kraljevih zračnih sil na napad je bil povsem neučinkovit, jugoslovanski piloti pa so bili celo tako slabo koordinirani, da so sestrelili več svojih kot nemških letal. Sploh je bil odpor jugoslovanske kraljeve vojske bolj simboličen, saj so zaradi počasne mobilizacije zbrali le polovico nabornikov pa tudi vojaška oprema in doktrina Srbije (vojsko so namreč vodili večinoma srbski oficirji) sta bili zastareli. Tako so nemške čete 10. aprila že dosegle Zagreb in 12. aprila Beograd, italijanska vojska pa je napadla 11. aprila, ko se je v okupacijo Jugoslavije vključila tudi Madžarska. Nemški blitzkrieg je bil končan 17. aprila s podpisom jugoslovanske kapitulacije, kralj Peter II. Karađorđević in jugoslovanska vlada pa sta emigrirala v London.
Dravsko banovino oziroma slovensko ozemlje so si razdelili trije okupatorji: nemška vojska je zasedla Gorenjsko, Štajersko, del Dolenjske in Mežiško dolino, Italijani so okupirali Ljubljano z okolico, dele Notranjske, ki jih še niso imeli, in večino Dolenjske, Madžari pa večino Prekmurja. Vodilni slovenski politiki (zlasti iz ljudske in liberalne stranke) z banom Natlačenom na čelu so sprejeli »politiko čakanja« (na razplet na svetovnih bojiščih) in v Ljubljanski pokrajini privolili v kolaboracijo z okupatorjem, medtem ko so komunisti, krščanski socialisti, narodni demokrati v Sokolu ter številni izobraženci že dvajset dni po okupaciji, torej 26. aprila 1941, ustanovili Protiimperialistično fronto (pozneje Osvobodilno fronto), ki se je izrekla za boj proti okupatorju.
