Po majskem teku na vrh planiške velikanke je bilo nekaterim, ki so plezanje spremljali ob robu skakalnice, kar malce žal, da se niso za podvig odločili tudi sami. Padla je ideja, da bi morda družno premagovali ovire na pokljuškem Oviratlonu. Dodatna spodbuda je bila tudi organizatorjeva želja, da bi tekači devet kilometrov dolgo progo, na kateri je postavljenih 17 ovir, opravili brez nadležne merilne ure za vratom in sotekmovalcev, ki se prerivajo v borbi za 322. mesto. Gremo za zabavo, malo blatne kopeli in skakanja po lužah nam vendarle ne bo škodilo.
V tem duhu so potekale tudi priprave, ki so bolj kot fizični trening vsebovale izbiranje imena ekipe in obvezne priložnostne majice, ki smo jo dali natisniti. Šest fantov in dekle. Lahko bi bili Sneguljčica in sedem palčkov, a kaj, ko nam en palček manjka. Nič zato, bo pa sedmi palček plato piva, je bila prva ideja, ki se je nato, hvala bogu, prevesila v plastičnega vrtnega palčka. S to odločitvijo je bil enostaven tudi izbor motiva na majicah, na sprednji strani fotografija, na zadnji pa je vsak dobil svoje ime po enem od palčkov. Naključje, da je vsakemu izbrano ime tudi v resnici pristajalo, od zaspanca do nerodneža. Dobro, smo pripravljeni.
Vremenska napoved za soboto sicer ni bila najbolj obetavna za plezanje po blatu in metanje v kante mrzle vode, kaj šele za ledeno mrzel tuš iz gasilske cevi, a nič za to. Navsezgodaj pograbim torbo in tekaške copate, ki so me čakale še od prav tako blatnega teka trojk po Golovcu, nato pa se odpravimo proti Pokljuki, kjer se že dobro uro pred startom prve skupine pripravljajo najbolj zagreti oviratlonci, ki so se podali še v izziv za najbolj inovativno oblečeno ekipo. Temperature so bile glede na letni čas precej nizke, sonce se je vsake toliko skrilo za oblake, povrhu pa je zavel še hladen vetrič. Kljub vsemu nas je na startu pospremilo sonce.
S sedmim palčkom v rokah se v rahlem tempu podamo na pot, do prve ovire, plazenja po blatu pod bodečo žico. Prepričana sem, da je bila skrbno izbrana, da bomo vedeli, kaj vse nas čaka na poti do cilja. Poskusim iti bolj ob robu, kjer ni toliko brozge, a nič ne pomaga, ker blato šprica od vsepovsod, pa tudi palčki so poskrbeli, da niti čez prvo oviro ne grem čista. Nadaljujemo v klanec proti naslednji oviri, izmeničnemu preskakovanju med avtomobilskimi pnevmatikami. Nekaj zbranosti je treba imeti, a ni tako zahtevno. Sledi izživljanje nad razbitimi avtomobili, ki jih je treba preskočiti, pa plezanje čez piramido iz hlodov in pod vojaškimi valuki, družno premagovanje visoke pregrade, pa še plezanje skozi cevi, ko spet pridemo do blatne kopeli. Tokrat je globlja kot prva in med opazovanjem, kako drugi sotekmovalci z užitkom bredejo po blatu, tudi sama ugotovim, da se nima smisla paziti, in še sama zarijem roke in noge v blato. Tik pred koncem eden od palčkov očitno oceni, da sem še premalo blatna, tako da me dodobra namoči v blato. Čeprav se ne premikamo najhitreje, kljub vsemu ni časa za pritoževanje, ne nazadnje bo prej ali slej prišla tudi kopel z vodo, da se vsaj malo sperem.
Blatni in mokri pa tudi že kar malce utrujeni nadaljujemo do opičje kletke, kjer se je treba z rokami preprijemati po drogovih nad glavo. Že videti ni enostavno in ko poskusim še v praksi, hitro ugotovim, da bo ta ovira zame prevelik zalogaj. Raje pridržim plastičnega palčka in počakam še drugih šest, da opravijo nalogo, in gremo naprej, proti oviri presenečenja, kamionu z dimom in glasno glasbo. Poimenovali so jo Oviratlon žur. Primeren izbor imena, le časa za žuranje ni bilo veliko. Sledila je namreč vodna kopel v kontejnerjih za smeti, nato pa še arktična kopel v čebrih. Ledeno mrzla voda me ne prepriča, da bi si spirala blatno majico, zato se hitro skobacam ven in nadaljujem tek v klanec, da bi me vsaj malo manj zeblo. Pa ni kaj dosti pomagalo. Je pa postalo dosti bolj vroče na elektro žuru. Plazili smo se namreč pod vrvicami, v katere so organizatorji spuščali električni tok, s čimer so tekmovalce učinkovito spodbujali k hitrejšemu premikanju. Kljub vsemu skorajda ni bilo oviratlonca, ki ga ne bi streslo. To je bila gotovo tudi najbolj glasna ovira.
Pred koncem nas je čakala še ena več kot dva metra visoka pregrada, ki smo jo morali znova premagati družno, tudi s pomočjo članov drugih ekip, čisto na koncu pa nas je čakala še najbolj zabavna ovira, ki smo jo čakali že od starta, Spolzki Janez, po katerem so organizatorji zlivali vodo, oviratlonci pa smo se, povečini z glavo naprej, zadričali do cilja. Za nami je pustolovščina, ki je tudi v prihodnje ne gre zamuditi, pa čeprav si kdo misli, kako brez pameti so ljudje, ki plačajo za to, da lahko skačejo po blatu.
