Vedno sem navijal za izobčence, zato ni nikakršno naključje, da me je ob novici, da se Res Nullius poslavljajo, pred dobrim mesecem najprej prešinil kader iz kultnega filma Divja horda Sama Peckinpaha, in sicer oni z znamenitim dialogom med Williamom Holdnom (»Let's go.«) in Warrenom Oatesom (»Why not?«). Že takrat sem v sebi začel pisati besedilo, dostojno njihovega poslednjega galopa. Razlog je sila preprost – moji heroji so bili vedno kavboji, le da so nekateri jahali v vesternih Leoneja in Peckinpaha, drugi pa so prišli iz Velenja z opasanimi električnimi kitarami. Razlik med njimi nisem delal. Vsi so namreč odšli na dober način.
Podzemlje v plemeniti obliki
Res Nullius sem po Novem rocku '92 prvič resneje slišal v etru Radia Študent. Bilo je v obdobju realizacije njihovega drugega celovečernega albuma Dead Town Dogs (1995), ko so spregovorili o vsebini ene izmed novih pesmi. Šlo je za pripoved o prostovoljnem izobčencu, ki je živel v kinu in gledal filme. Neki dan mu je bilo dovolj teme, zato je stopil ven in srečal ljubezen svojega življenja. Pristopil je k njej in ji rekel: »Hej, včeraj sem te rešil v svojih sanjah. Hodila si po močvirju in padla v vodo, polno aligatorjev, ki so te hoteli raztrgati, jaz pa sem skočil vanjo in te rešil.« Dekle mu odvrne: »Rešil si me v sanjah, praviš, tega je sposoben vsak.« Njegov odgovor se je glasil: »Res je, toda ko sem te reševal, nisem vedel, da sanjam.«
V tistem trenutku sem spoznal, da je v našem okolju vzniknila skupina, ki pooseblja karakter undergrounda v njegovi najplemenitejši obliki, ki zna ločiti bistvo od enkratne fascinacije na način, kot je John Ford uporabljal razbeljene pejsaže Doline spomenikov ali Walter Hill močvirja Louisiane. Res Nullius so namreč z vsem svojim početjem, tudi z odnosom do rock'n'rolla in medijev, zadovoljili bistveni zahtevi za dostojanstveno trajanje in poznejše slovo. Že vnaprej so namreč sklenili dogovor s porazom, zato niso imeli prav ničesar izgubiti. Nikoli niso imeli nikakršnih iluzij, predstavljali so avanturo brez interesa, iz katere niso potegnili prav nobene koristi razen prvinskega čistega zadovoljstva ustvarjanja rock'n'rolla. Tudi če le na hitro preletimo njihovo kariero, vidimo, da so vedno čvrsto stali in obstali za svojimi prepričanji. Verjeli so, da je rock'n'roll veliko več kot razkošni videospoti in položaj na lestvicah.
Generacija vrnitve k izvorom
Konec osemdesetih let je bilo v našem takratnem prostoru temno obdobje za rock'n'roll v čisti obliki. S scene je izginjala neka generacija, katere ideali so se osipali in potem dokončno sesuli v družbi, o kateri so razmišljali in peli. Na zunaj je postmodernizem obračunaval s tradicijo, navznoter je rock'n'roll z nekaj izjemami postajal nacionalistični priboljšek. Pod novimi simboli so celo nekdaj veliki igralci začutili donosno priložnost in se drli: »Vsi roke gor.« Glasbeno in mentalno pasivne ritme so prebijali samo Partibrejkers, The Spoons, Majke in velenjski Res Nullius – le da jih takrat še nismo poznali. Če so bila skoraj vsa osemdeseta leta podrejena pešanju, so se s pojavo teh in še nekaterih drugih skupin ponovno afirmirale zapostavljene vrednote in hoja na divji strani, tako značilna za Velvet Underground, The Stooges, MC5, New York Dolls in Howlin' Wolfa. Njihova izhodišča so bila različna, ne pa tudi vera, da je mogoče rock'n'rollu povrniti tisto, česar je bil na silo očiščen – pristnih občutkov oziroma surove poetike. Večina jih je bila pesimistov, ki pa nikdar niso izgubili upanja, revolverašev, ki so hoteli samo tisto, kar je bilo njihovo. To so bili nikogaršnji bendi, ki so hkrati pospeševali korak ter plesali s krvavimi podplati. In zraven igrali izvorni rock'n'roll, da bi preprosto ostali pri življenju.
Tako je leta 1989 svoj prvi špil zabeležila skupina Res Nullius. Nič pretencioznega, le nekaj adolescenčnega »angsta« in neprilagojenih hormonov, značilnih za vse najstnike v tem obdobju. Tri leta kasneje, ko nastopijo v ljubljanskem klubu B51, so postavke že bolj izpiljene, in kmalu – z večjo prepoznavnostjo – tudi nadgrajene. Res Nullius so že s prvimi nastopi razbili golo poziranje in ga zamenjali s stvarnostjo. Ker so prišli iz Velenja, so jim bile frustracije (post)industrijske džungle dobro znane. O svojem življenju v njej so spregovorili na način kot še nihče pred njimi. Njihova minimalistična besedila so bila surove vinjete vsakdana, prefiltrirana skozi akcente in značilnosti lokalne kulture, kjer so svoj prostor v verzih našli tudi tamkajšnji heroji z roba. Tu smo srečevali njihove junake, največkrat njih same, za katere smo mislili, da so odšli z zadnjimi kadri Divje horde.
Velenje do Detroita
Žalostno je le to, da je njihovo kakovost prej kot vse naše založbe prepoznala hiša iz sosednje države, ki je bila v vojni. Po samozaložniškem prvencu No One Can Like The Drummer Man (1993) je namreč drugi album izšel na Hrvaškem. Sodeč po zapisanem v knjigi Brez rocka trajanja – glasbeno dešifriranje Balkana Anđela Jurkasa tam še vedno uživajo ogromen ugled – in zamero, da so angleški jezik pozneje zamenjali za maternega. To je bilo obdobje, ko so kot predvozači Bad Brains in osrednji gostje Novega rocka '95 pridobivali in širili prepoznavnost na domačem terenu. Zatočišče so našli pri mali založbi Statera, ki je izdala njihov prvi pravi slovenski album Zdravo je biti divji (1998). Res Nullius so z njim zadeli v polno. Zdravo je biti divji je postal ključni album poznih devetdesetih let, zrel in subverziven, preznojen in brezkompromisen – ter kot takšen orientacijska točka domačega rock'n'rolla za naslednje desetletje. To sta dokazala tudi preostala naslednika, Revolver ljubezni (2003) in Prekletih bazar (2011). Slednja sta še posebej homogena, saj je nekdanji »bend na prepihu« prvič docela konsolidiral in utrdil svoje vrste, nadgradil svoj nekdanji prevladujoči stil detroitske šole ter se z njim potopil še v močvirja rhythm'n'bluesa. Vseh pet albumov predstavlja in bo predstavljalo eno najlepših ter najiskrenejših poglavij modernega slovenskega rock'n'rolla – almanah nasprotij, kjer sta individualnost in skrajnost nadvladali konvencionalnost in povprečnost scene, katerih žrtve smo postali v zadnjih dvajsetih letih. Res Nullius so namreč na vsakem koraku dali vedeti, da rja nikoli ne spi!
V zadnjem času so me večkrat nagovarjali, naj poskušam izbrskati pri njih samih, kje, za vraga, tičijo razlogi njihovega odhoda v enciklopedije. Vendar sem se zadržal, saj nisem želel, da bi mit postal dejstvo. Vsi imamo namreč rajši legende o osamljenih preganjanih revolveraših z moralnim kodeksom, veščih v svojem početju in uročenih s prekletim imenom. Tudi ko obstajajo realni razlogi za pravo življenje, jih preteklost vedno poišče. V tem je lirika Zorana Benčiča edinole malce netočna – Res Nullius so pustili sledi, zato tudi pred epilogom trdno verjamem, da Fejat Sejdić in Severina v izbi nad Velenjem ne bosta predolgo samevala. Prepričan sem namreč, da Zoki, Boštjan Senegačnik, Boštjan Časl in Janez Marin ne bodo dolgo zdržali brez rock'n'rolla, še zlasti zato, ker so ga vedno jemali tako zajebano resno. Do takrat pa: jutri, še zadnjič – božič v Velenju!
