Ob omembi Hugha Laurieja večina zastriže z ušesi in na široko odpre oči: »A ni on tisti zateženi…« Je. On je (bil) poosebitev bele zdravniške halje, dr. Gregory House, šepajoči, s protibolečinskimi tabletami zasvojeni dr. Frankenstein – in s tem, ko je leta 2004 sprejel to vlogo, se mu je življenje obrnilo na glavo. Zanjo je prejel več nagrad, leta 2011 se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot najbolje plačani televizijski igralec v dramski nanizanki (za posamezno epizodo je prejel 310.000 evrov), kot najbolj gledan moški vodilni lik pa se je znašel tudi na seznamu hollywoodskih zvezdnikov.
Po eni strani se je Laurie v ZDA nemudoma zlil z okolico; njegov ameriški naglas je tako dober, da režiser, ki si je ogledal njegov avdicijski nastop, sploh ni vedel, da je Britanec – čeprav je Laurie priznal, da je tuj naglas težek. »Kot bi igral z levo roko. Ali pa kot bi vsi drugi tenis igrali z loparjem, ti pa imaš namesto njega v rokah lososa,« je primerjal. Po drugi strani pa se je v ZDA počutil, kot da ne spada tja: »Počutim se tujega, kot bi bil na safariju, kjer opazujem eksotične živali in preučujem njihovo obnašanje.«
Vloga Housa je bila nočna mora
Poleg vsega naštetega se je soočal še z nepredstavljivo slavo, ki je bila zanj bolj prekletstvo kot blagoslov. Za britansko revijo RadioTimes je aprila letos dejal, da se je med snemanjem počutil kot v zlati kletki, njegovo počutje pa je bilo na trenutke tako slabo, da je celo razmišljal, da bi se namerno poškodoval, samo da bi imel nekaj prostih dni. »Ponavljanje vsakodnevne rutine, dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom se lahko izkaže za pravo nočno moro,« je dodal.
Na živce mu je šlo, da ni mogel v trgovino, saj so mu oboževalci sledili in fotografirali, kaj ima v nakupovalni košarici. V prostem času se je skrival pred očmi javnosti, tu in tam pa je pobegnil nazaj domov v London, kjer ga je čakala družina. Nekaj časa je v javnosti celo nosil motoristično čelado (že od mladosti je velik ljubitelj motorjev), da ga ljudje niso prepoznali, če pa so ga že, ga niso mogli slikati v obraz. Njegovo stališče glede tega je podobno kot pri ameriških staroselcih: »Resnično verjamem, da fotografija ukrade dušo. A morda zato, ker me resnično skrbi zanjo. Že tako je nimam kaj prida veliko, zato si je tudi ne morem privoščiti izgubiti še več,« je malo za šalo in malo zares povedal v majskem intervjuju za britanski Guardian. Tudi dajanje intervjujev mu ni ravno najbolj pri srcu – nekoč je to početje opisal za tako neprijetno, kot bi testise položil na desko za rezanje.
A zdaj, ko njegovega obraza ne vidimo več vsak dan na televiziji, lažje diha. »Ljudje počasi pozabijo, ne fotografirajo me več neprestano, lahko grem normalno v trgovino in nihče ne gleda v voziček. Pozornost se je preusmerila k nekomu drugemu. Takšna je narava televizije – in življenja – in tako tudi mora biti.«
Glasbo ima raje kot oder
In čeprav je House, ki ga igra, eden najbistrejših likov na televiziji, Laurie zase pravi, da ni preveč brihten. »Sem le senca Stephena,« večkrat poudari. Pri tem misli Stephena Frya, igralca, prijatelja in botra njegovim otrokom, s katerim sta se spoznala na Cambridgeu, kjer je Laurie študiral arheologijo in antropologijo. V igralski skupini Footlights je bila tudi Emma Thompson, s katero sta celo nekaj časa intimneje prijateljevala, kasneje pa sodelovala še profesionalno. S Fryem sta skupaj delala pri satiričnih in humorističnih nanizankah, kot sta bili Č(e)rni gad ter Jeeves in Wooster. V času študija je zagnano treniral veslanje, šport, ki mu je bil tako rekoč položen v zibelko (njegov oče je v veslanju osvojil olimpijsko medaljo), a ga je, kljub uspehom in lepi prihodnosti, zaradi bolezni zamenjal za igranje.
To pa niti nikoli ni bilo njegova prva ljubezen – to mesto namreč pripada glasbi, četudi se je pred leti uspešno preizkusil tudi kot pisatelj (njegov prvenec Pokapuška, izdan leta 1996, imamo tudi v slovenskem prevodu). Že pri šestih letih je začel igrati klavir, kasneje se je priučil še igranja kitare, bobnov, ustne harmonike in saksofona, zraven pa tudi zapoje. »Glasbo imam raje kot oder,« je letos presenetil v intervjuju za Guardian. »Pri ustvarjanju glasbe občutim tak čutni užitek, kot ga pri igri ne morem nikoli. Gibi, ki s pritiskom na tipke ustvarijo zvok, temu pa se pridružijo še melodije drugih inštrumentov, v meni ustvarjajo ekstazo. Težko bi bilo kaj boljše od tega; glasba me spravi v smeh in jok, prevzame moje celotno telo,« zaključi.
V gozdovih ameriške glasbe
Svojo glasbeno nadarjenost je skozi leta nanizank, filmov in predstav kazal tudi na odru, nato pa je – pri čemer mu je seveda pomagala igralska prepoznavnost – leta 2011 izdal z neworleanškim bluesom obarvani prvenec Let them talk, ki so ga hvalili tako kritiki kot poslušalci. »Nisem bral kritik. Če se hočeš zavarovati pred neprijetnimi stvarmi, tudi samo dobrih ne smeš brati,« je prepričan. Nikakor pa ni mogel zgrešiti izjemnih naklad albuma in razprodanih koncertov. »Bil sem presenečen. Če ljudje kupijo vstopnico za moj koncert, še razumem, da me morda samo želijo videti v živo, a ko kupijo album, dobijo samo moj glas. Presenečen sem bil, kako hitro se je občinstvo prilagodilo. Če sem iskren: sam ne vem, če bi se lahko,« se je pošalil.
Letos je izdal svoj drugi album Didn't it rain, na katerem najdemo njegovo interpretacijo znanih blues skladb. »Odločil sem se, da bom šel še globlje v gozdove ameriške glasbe, nad katero sem se navduševal že kot otrok,« drugi album opisuje Laurie. »Dlje ko grem, bolj sem začaran – začarali so me tako glasba kot ljudje, s katerimi sem imel čast sodelovati.«
Slave in sreče si ni zaslužil
Prav tako, kot je nenavadno, da je kot Britanec igral ameriškega zdravnika, se mu je kdaj zdelo čudno, da kot belec prepeva pesmi (temnopoltega) juga ZDA. A se večkrat opomni, da bo v življenju prej obžaloval tisto, česar ni storil, kot pa tisto, kar je. O nastopu v jazz klubu v New Orleansu se spominja: »Ne morem zanikati, da je bila to najbolj strašljiva stvar, kar sem jih kdaj storil. A je tudi ena najbolj čudovitih izkušenj, kar jih imam. Veliko stvari je strašljivih, a se izkažejo za izjemne, če ti jih uspe preživeti. Kot če te napade lev – to je najbrž taka neverjetna izkušnja.«
Z bluesom se je prvič srečal v zgodnjih najstniških letih in nemudoma mu je prirasel k srcu. »Nekaj tolažilnega je pri tem, da umiriš težave vsakdana z njihovo ubeseditvijo.« Glede na to, da se je v preteklosti boril z depresijo, o kateri je govoril brez zadržkov, mu blues pomaga pri kanaliziranju čustev in občutkov. Na trenutke tudi v času največje slave nikakor ni mogel biti srečen, saj je menil, da si tega ne zasluži. Tudi ameriški način življenja, kalifornijska sproščenost in sonce iz njega niso pregnali britanskega pesimizma in tegobnosti. »Upam, da se to nikoli ne bo zgodilo. Ne bi želel zanemariti svojih korenin,« se je nekoč pošalil. Zato za vsakim vogalom še vedno pričakuje katastrofo, a ob tem pojasnjuje: »Če pričakuješ najslabše, si osvobojen tesnobe. Nikoli pa ne bom tako nespameten, da bi mislil, da obvladam življenje.«
