Kot pravi Flego, je Eurosong največji svetovni televizijski šov, poudarek je predvsem na televiziji, glasba je bolj izgovor. Publiko po njegovem mnenju, kljub drugačnemu vtisu, sestavljajo ljudje, ki pridejo iz službe, sedejo na kavč in po naključju ravno preklopijo na program, ki Eurosong prenaša. »Stvar si pogledajo in če so dovolj motivirani celo glasujejo za sosednjo državo ali za državo, kjer imajo prijatelje ali sorodnike, čeprav je veliko bolj zaželeno, da bi glasovali za pesem, ki jim je segla v srce. Skratka večinska publika niso ljudje, ki šov zaljubljeno spremljajo celo leto,« je pojasnil in poudaril, da sam v raznih stavnicah nikoli ni našel prav veliko opore ali resnice.
»Stavnice se mi zdijo povsem nerelevantne, razen v primeru, da kakšna pesem ali izvajalec tako očitno 'štrli z zaslona', ima nekaj več, nek hit faktor. Takim pesmim tudi na stavnicah kaže precejšnjo premoč pred ostalimi in na koncu, če ne že zmagajo, se bo zagotovo dobro uvrstijo. Letos se nekaj podobnega dogaja z Dansko, katere pesem zveni kot prepričljiv radijski hit,« je prepričan.
Hannah nam ne bo naredila sramote
O naši letošnji predstavnici in njenih možnosti za uvrstitev v finalni izbor meni, da je Hannah odlična pevka in ima veliko izkušenj: »Zagotovo je ne bo premagala trema in nam ne bo naredila nacionalne sramote. V tem smislu nimamo kaj skrbeti. Po drugi strani pa je ogromno odvisno od tega, da je v polfinalu okrog nas cel kup nekdanjih sovjetskih držav, ki bodo glasovale druga za drugo. S tem se moramo soočiti in to vzeti v zakup.« Upa, da se vseeno uvrstimo v finale, saj je po njegovem mnenju veliko slabših pesmi od naših.
Mahanje z zastavami ni povezano z glasbo
Naveze med državami po njegovem mnenju žal še vedno oziroma še močneje obstajajo. Kot pravi, so precej vidne naveze med nekdanjimi sovjetskimi državami, ki druga za drugo med seboj vedno glasujejo. In prav te države vsako leto precej krojijo usodo Evrovizije. Države kot so Azerbajdžan in Tadžikistan so danes v Eurosongu izjemno močne, pa ne toliko glasbeno, kot v tem, da imajo močno bazo in močno podporo. Vse skupaj se mu zdi žalostno: »Mahanje z zastavami ni ravno povezano z glasbo in če se slučajno zgodi, da ostane za tem festivalom kakšna dobra pesem, je to pravi čudež. Slovenija lahko naredi karkoli ampak bomo težko uspeli, saj ne spadamo v nobeno diasporo. Če pogledamo glasbeno ponudbo v Sloveniji se vidi, da smo še globoko na Balkanu, ko pa pride do glasovanja, smo čudni severni sosedje.«
Švedi radi priskočijo na pomoč
Sama prireditev je zelo donosen posel, saj gre za največji svetovni televizijski glasbeni šov, ki si ga vsako leto ogleda 150 milijonov gledalcev. Pri tej številki verjetno ni treba posebej poudarjati, kaj to pomeni za oglaševalce. Flego pa izpostavlja še en vidik šova, na katerega se pogosto pozablja: »Gre za odličen potujoči sejem televizijske tehnike. Vsako leto se tam predstavi vse, kar je novega na področju svetlobne in avdio tehnologije. Številni proizvajalci tovrstne opreme svojo novost predstavijo prav na Eurosongu.« Zanimiv pa je tudi podatek, da kadarkoli zmaga kakšna država, kjer televizijska infrastruktura ni dovolj močna, da bi to sama izpeljala, vedno priskoči na pomoč močna evrosongovska ekipa, ki jo vodijo Švedi in tako zagotovijo, da je šov na takem nivoju kot ga »mašinerija« zahteva.
Slovenija bi zaradi Eurosonga lahko razpadla
Na vprašanje, ali bi Švedi pomagali tudi pri organizaciji Eurosonga v Sloveniji, če se nam kdaj vseeno nasmehne sreča in zmagamo, pa je bil odločen: »Bog ne daj, da bi bil Eurosong kdaj v Sloveniji. Zaradi tega bi še država razpadla. Tak projekt zmorejo izpeljati ne samo najpremožnejše države, ampak tudi najbolj organizirane. Mi pa smo na tem področju krepko skregani sami s seboj in bi se verjetno petnajst let po tem pobirali tako finančno kot politično.«
Manjša kot je država, bolj je s tem obremenjena
Kar se tiče manipuliranja z glasovi, je po njegovem mnenju to na mednarodnem nivoju težko mogoče, zagotovo pa obstaja precej odkrita »kuhinja« glede tega, da nekatere države v to vlagajo kot v svojo promocijo. »Pred leti se je recimo Azerbajdžan odločil, da je njihov državni projekt, da se morajo oni dobro uvrstiti na Eurosongu. Storili so vse potrebno za promocijo, kar pa je imelo bolj malo skupnega z glasbo. Začuda države, ki imajo največjo in najbolj bogato glasbeno tradicijo, kot so VB, Italija in Francija, svoje izvajalce na izbor pošljejo skoraj brezbrižno. Tam je glasbena scena dovolj razvita in se država ne ukvarja pretirano s takimi stvarmi. Manjša kot je država, bolj je s tem obremenjena.«
