Kdaj ste nazadnje pogledali na uro in odhiteli domov, ker vas je na televiziji čakala vaša priljubljena oddaja ali pa prenos z Lune? Verjetno odgovor sega v čase, ko je televizija povsem monopolizirala prenos slikovnega signala, oziroma v čase, ko ste si v »televizijski sobi« želeli spočiti od sosedov in službe ali ste hoteli pogledati skozi okno v svet. Šlo je za televizijo, ki se ni ponavljala, bila je (povečini) enkratna, zaradi česar smo jo zelo pogosto zamenjevali za bitje in dodatnega družinskega člana. Televizija kot medij je rasla skupaj z nami, se izpopolnjevala, postajala hitrejša, s kablom pa se je namnožila v nedogled. Kot da ne bi bilo dovolj na stotine kanalov, je mogoče v Združenih državah Amerike zadnjih deset let oddaje prosto izbirati, jih posneti na kabelski snemalnik in si jih ogledati v časovnem zamiku. Kot se zdi, pa tudi ta fleksibilnost kabelske televizije ne bo dovolj za njeno preživetje.
Premik k novim tehnologijam
Pretekli mesec je Nielsen Co., newyorška korporacija, ki v številnih državah po svetu meri in opazuje obnašanje potrošnikov, med svoje opazovalne kategorije vpeljala še eno. Imenuje se »Zero TV households« ali gospodinjstva brez televizijskih aparatov. V marcu je Nielsen objavil, da je v ZDA že pet milijonov gospodinjstev brez televizijskega aparata. Pred petimi leti jih je bilo manj kot dva milijona. Ali drugače: vsaj 15 milijonov Američanov meni, da televizija ni več sredstvo za pridobivanje informacij, izobraževanje ali razvedrilo.
To seveda ne pomeni, da je televiziji v Ameriki odklenkalo. Vsaj za zdaj še ne. Med masovno ponudbo proizvodov, ki do potrošnikov prihajajo prek interneta, tablic, pametnih telefonov in aplikacij, je prisotna tudi produkcija televizijskih mrež. Toda problem bivših monopolistov videovsebin je, da (še) nimajo izdelanih digitalnih platform, zaradi česar od novih kanalov distribucije medijskih vsebin ne morejo pridobivati dohodka. Beg potrošnikov in nove platforme sta bili zato osrednji temi, o katerih so elektronski mediji v teh dneh razglabljali na NAB Showu v Las Vegasu.
Nielsen v svoji raziskavi navaja, da so pripadniki kategorije »Zero TV« predvsem pripadniki mlade generacije. Čeprav ne spadam mednje, se s to ugotovitvijo strinjam. Imel sem priložnost, da sem spremljal rast mladeniča, ki je od prvega letnika ameriške srednje šole uporabljal prenosni računalnik, danes, ko je bruc na univerzi, pa uporablja tudi tablico in pametni telefon. Andrew je vse srednješolske naloge napisal s pomočjo prenosnega računalnika; do svojega 13. leta je gledal Simpsone, ki jih je kasneje zamenjal za Jona Stewarta in Stephena Colberta.
Gledanje televizije le še izjema
Danes uspešni bruc je že kot dijak sedel, ali bolje, legel pred televizijo zgolj takrat, kadar je želel gledati svoje priljubljene programe, ki jih je po njegovem naročilu posnel črni snemalnik pod televizorjem. A tudi tega ni nikoli počel, ne da bi imel v naročju prenosni računalnik, na katerem je komuniciral s kozmosom Facebooka. V družini že nekaj let niso kupili časopisov, Andrew pa je mnogokrat presenetil s poznavanjem uvodnikov v New York Timesu. Njegova mati ima zdaj težave, ko mu skuša vsiliti televizijo, ki je na svojem kampusu nima v sobi – kot da bi bilo 18-letniku nerodno, da bi se pred svojimi kolegi in prijatelji pojavil s tako staromodno napravo.
Andrew je torej tipična »Zero TV« oseba. Po televiziji danes izjemoma spremlja le tekme Knicksov, nesrečne košarkarske ekipe iz New Yorka, ki že nekaj desetletij ni osvojila nobene trofeje. Knicksov in drugega športa neposredno prek spleta ni mogoče gledati zgolj zato, ker televizijske hiše vedo, da so neposredni in športni prenosi njihov zadnji branik. Sicer pa, le zakaj bi nekdo plačeval štirideset in več dolarjev na mesec, ko pa naročnina na Netflix v streamingu, na primer, stane sedem dolarjev na mesec, v paketu ponudbe pa je neomejeno gledanje skoraj vseh televizijskih serij, morje filmov in dokumentarnih oddaj.
Z vsemi napravami in izumi, ki so danes na voljo, so mladi televizijo, vsaj začasno, vrgli skozi okno. Tisti, ki digitalizaciji sledimo in nismo več mladi, pa smo televizijo postavili v kot. In po primerjavi ponudbe ameriških televizijskih mrež nad vsebinami digitalnih medijev nisem bil prav nič presenečen, ko sem ugotovil, da trije sostanovalci v moji zgradbi televizijo uporabljajo izključno kot kronično uspavalno sredstvo.
