Predstava, ki te spremeni

Podobno vzneseno so svoje izkušnje in občutke z odra opisale Tina Cerk, Tea Černigoj in Marja Koren, tri sogovornice na vozičku in igralke iz odmevne gledališke predstave Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali. Dodale so, da jih je izkušnja tega multimedijskega projekta pod strokovnim vodstvom igralke Maje Martine Merljak in v režiji Branka Đurića - Đura, svojevrstnega mozaika resničnih zgodb iz življenja invalidov, ki je javnost prvič navdušil že leta 2008, zaznamovala za vse življenje - in to pozitivno. "Ne znam si več predstavljati življenja brez umetnosti, brez razdajanja, brez kreativnosti," je Tina prva pohitela z odgovorom na vprašanje, ali je uprizoritev spremenila njihov vsakdanjik. Tea in Marja sta dodali, da vsi sodelujoči iz predstave čutijo enako in se od takrat vseskozi dejavno vključujejo v različne umetniške in z umetnostjo povezane projekte.

Tako so letos ustanovili Zavod za kulturo in šport OdtiZ, ki ni namenjen le invalidom, jim je pa prilagojen. Ker hkrati letos praznujejo tudi 15. obletnico Društva študentov invalidov, se jim je zdelo skoraj samoumevno, pojasnjujejo sogovornice, da bi dogodka proslavili še z jubilejno deseto in hkrati zadnjo ponovitvijo mozaika njihovih zgodb. Zavihali so rokave - in spet jim je uspelo. Deseta uprizoritev predstave Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali bo tako znova na ogled v Cankarjevem domu prihodnji četrtek ob 19. uri.

"Tudi organizacijsko smo znova vse sami izpeljali," pojasnijo zgovorna dekleta in za povrh malo pohvalijo še ljubljanskega župana Jankovića, ki jim je pomagal do jumbo plakatov. "Tudi to bi lahko bil del predstave, saj nas je župan zagotovo sprejel in nam pomagal tudi ali pa predvsem zaradi naše invalidnosti. Temu rečemo pozitivna stigmatizacija," se hudomušno nasmejejo in spomnijo, da tudi v predstavi soigralec David pravi, da se včasih splača biti invalid. "Denimo, pri zdravniku ti ni treba čakati v vrsti, pa v kino in na koncert lahko greš zastonj," naštevajo in dodajo, da zajemajo svoje življenje z največjo žlico optimizma in v njem vedno poskušajo najti čim več pozitivnih plati. Prav to v predstavi ponujajo tudi gledalcem - nekakšen premislek, kaj je v življenju zares pomembno.

Premagovanje strahu drugih

Poleg poučnega prikaza z grenkobo in humorjem začinjenih zgodb iz resničnega življenja invalidov pa predstava drzno ruši stereotipe in predsodke do navidezne drugačnosti. "Kot v filmu Tiha dolina, kjer deklica ugotovi, da imata s temnopoltim vojakom enak jezik in enako kri. V resnici smo vsi enaki, pregrade so umetne. Tudi mi smo kdaj veseli, drugič žalostni. Tudi nam kdaj uspe, drugič ne. Tudi mi imamo neke stvari raje kot druge. Tudi mi ljubimo. Tudi mi doživljamo vzpone in padce," pravijo dekleta, ki se neizmerno veselijo še ponovitve predstave. "V predstavi ni patetike in nesmiselnega pomilovanja invalidov, v njej ne tarnamo in ne moraliziramo. Prej premagujemo strah, gledalcem ponujamo možnost, da nas tudi sicer, kadar koli in kjer koli vprašajo, kar hočejo. Zato na predstavo vabimo tudi vse tiste, ki imajo zadržke in si ne upajo na glas vprašati: mar vi ljubite, seksate, jokate in preklinjate šefa? Sanjate o novih kopalkah, avtu, stanovanju? Se med gledanjem poročil ujezite? Vas motijo neurejene kolesarske steze, javni potniški promet?"

Še posebej se ponovne uprizoritve dekleta veselijo zato, ker so, kot pravijo, v štirih letih od premiere dozorela in duhovno zrasla. "Smo tudi boljše igralke, še trema je manjša. Tudi predstavo, ki govori o ljubezni, žalosti, seksualnosti, erotiki, športu, smo medtem nadgradili z zgodbo novega člana Lutfija iz Albanije o tem, kako je prišel k nam..."

Več o vsebini zgodb, starih in novih, niso želele izdati, saj želijo občutiti slednji vzdih, ki se bo gledalcem porodil med predstavo, bodisi zaradi presenečenja ali šoka bodisi veselja ali žalosti. "Nekateri so med našimi predstavami, ki smo jih zaigrali v Ljubljani, na Vrhniki, v Hrastniku, Brežicah, Novem mestu, na Ptuju in v spremljevalnem programu 43. Borštnikovega srečanja v Mariboru, pol predstave jokali in se pol predstave smejali," so še povedale zgovorne umetnice, igralke, a tudi plesalke in športnice, ki se v življenju ne ustrašijo nobenega izziva, nasprotno - po izzivih prav hlepijo. Domače okolje jim pri tem nudi odlično podporo, se strinjajo, saj je v sklopu društev vsem invalidom omogočeno druženje in udejstvovanje v raznovrstnih projektih. Tudi Ljubljana je za invalide zelo prijetno in vsako leto - morda tudi zaradi njihove predstave - še bolj prijetno mesto, zatrjujejo. Pohvalijo praktično vse, razen lokalov, kamor z vozički ni prav lahko. Zato pa se vozičkarji radi družijo in hodijo na zmenke v Dvorni bar, kjer so po njihovi meri tudi toalete.

Najhujše je na letalih

Zadovoljna pa so zgovorna dekleta tudi z možnostjo študija, saj lahko invalidi pri nas študirajo praktično na vseh fakultetah, z izjemo tistih študijev, kjer so potrebne praktične vaje. Žal je to, poleg kemije, tudi medicina, obžaluje Marja, ki si kljub veliki želji ni upala na študij v tujino, kjer je tudi to že mogoče. A pri nas nikakor ni slabo, so izpostavile v en glas in dodale, da so bile šokirane ob spoznanju, da recimo v Marseillu od sedmih univerz niti ena ni dostopna invalidom in da je tudi Bruselj invalidom neprijazno mesto.

Seveda, dekleta tudi potujejo. Ojoj, potovanje z letalom, to je res srhljiva izkušnja, potarnajo vse tri in bi se, če bi se le dalo, pri tem prijele za glavo. Tako pa le zavijajo z očmi in pojasnijo, da nikoli ne veš, ali bo tvoj voziček prestal vse muke potovanja, saj marsikdaj konča med prtljago in delajo z njim kot z vrečo krompirja. "Voziček pa je neizmerno občutljiv in za nameček vreden celo premoženje. Poleg tega smo brez vozičkov dobesedno bosi, saj so nam vozički individualno prilagojeni," razložijo dekleta in pristavijo, da zato raje potujejo kar s starimi vozički, da jih doma znova zanesljivo pričaka nepoškodovan in udoben voziček.

Ko se za konec pogovora še enkrat vrnemo na obujeno gledališko poslastico v duhu Montyja Pythona, nekakšno stand up komedijo v "sit down" različici, ki se nam čez nekaj dni še zadnjič obeta v Cankarjevem domu, dekleta ne pozabijo dodati, da je predstava skupen produkt. V njej igrajo še Barbara, Lea, Mija, Aida, Vesna, David in Lufti ter številni znani in ugledni slovenski igralci, v živo pa nastopajo tudi člani rock'n'roll benda MadDog.