"Hudič prebiva v Vatikanu, posledice pa lahko že vidite,“ je dejal 85-letni Oče Gabriele Amorth, ki je že 25 let vodilni izganjalec hudiča v Vatikanu. "Lahko se skrije in ostane skrit, govori v tujih jezikih, ali pa se pojavi celo kot sočuten. Včasih se norčuje iz mene. A jaz sem človek, ki rad opravlja svoje delo,“ je povedal.

Medtem ko so nekateri katoliki do izganjalcev kazali "nezaupanje in odpor“, papež Benedikt XVI. ni med njimi, pravi Oče Amorth. "Njegova svetost z vsem srcem verjame v prakso izganjanja hudiča. Naše delo je vzpodbujal in ga hvalil.“ Dodal je še, da je zloben vpliv satana razviden tudi v najvišjih krogih katoliške hierarhije, zlasti med "kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa in škofi, ki so povezani z demoni“.

Italijanski duhovnik je v enem od redkih vpogledov v svet izganjanja hudiča za časopis La Repubblica povedal, da je film Izganjalec hudiča iz leta 1973 podal "precej natančen“ vtis tega, kako je, če koga obsede hudič. Ljudi, ki jih je obsedlo zlo, je moralo med izganjanjem včasih držati kar šest ali več ljudi. "Obsedenci“ so med izgonom kričali, vzklikali bogokletne izjave in iz ust pljuvali ostre predmete. "Iz njihovih ust je prišlo marsikaj – koščki železa, dolgi kot prst, a tudi cvetni listi,“ je časniku zaupal Amorth, ki trdi, da je izvedel kar 70 tisoč izganjanj. "Ko je potrebno obsedence zaradi slinjenja očistiti, storim tudi to. Da bruhajo, me ne moti. Izganjalec hudiča ima eno osnovno nalogo – da ljudi osvobodi strahu pred hudičem,“ je še dodal.

Poskus atentata na pokojnega papeža Janeza Pavla II. leta 1981 je hudiču odprl vrata v Vatikan, nedavna razkritja spolnih zločinov, zlorabe in pedofilije katoliških duhovnikov pa so delo hudiča, je prepričan italijanski duhovnik. Pred kratkim je bila izdana tudi njegova knjiga Spomini izganjalca hudiča. Amorth je tudi predsednik društva izganjalcev hudiča in se je med vojno boril kot partizan, v preteklosti pa je trdil, da sta bila tudi Hitler in Stalin obsedena s hudičem. Obsojal je tudi knjige Harryja Potterja, saj naj bi bile nevarne – med "satanistično umetnostjo“, črno magijo in dobronamerno belo magijo namreč ne prikažejo jasnih razlik.