Modna industrija so velika podjetja, ki imajo ogromno organizacijsko, produkcijsko in kreativno strukturo. Teh je pri nas ostalo žal samo še nekaj. Ko pa govorimo o tednu mode, govorimo o samostojnih oblikovalcih – in na tem področju industrija ne obstaja. Pri slovenskih oblikovalcih bolj ali manj vse temelji na unikatnih oblačilih, na predstavljanju neke ideje, ne moremo pa govoriti o produkciji. Pri teh pogojih je produkcija za oblikovalce samo iluzija.
Kljub temu imamo nekaj zelo uspešnih oblikovalcev…A kaj pomeni uspešnost v teh pogojih, v tej mali Sloveniji? To, da si izpostavljen? To, da se ne glede na pogoje trudiš ohranjati neko kontinuiteto, da se trudiš predstavljati kolekcije, kot bi bil velika blagovna znamka? Uspeh je živeti od tega, kar pa pri nas uspeva le redkim. Sam moram reči, da ne živim od prodaje oblačil, nikoli nisem. Živim od prodaje svojih intelektualnih storitev. Glede na to, kaj pokažem na modni reviji, moje ime ostaja v vrhu in na osnovi tega me stranke najamejo za svetovanje, oblikovanje, predavanja, kostumografije in podobno. Za prodajo znanja, ne produkta.
Povsem druga zgodba najbrž, kot če bi ustvarjali v kakšni od evropskih ali svetovnih prestolnic mode.Definitivno. Modna industrija je ena od najmočnejših na svetu, a šele od trenutka, ko se vanjo vključi kapital. Do takrat je zgolj kreativnost. V tujini, kjer so trgi bistveno večji, se kapital zanima za modo, od nje nekaj pričakuje. V Sloveniji tega ni. Sam pred vsako modno revijo kar malo trpim, ker se zavedam svojega znanja in kreativnih sposobnosti, a hkrati tudi omejitev pri možnostih realizacije. Pred časom me je kolega opozoril, da se želim postavljati ob bok resnim modnim znamkam, ki imajo nekaj tisoč zaposlenih, nekaj deset milijonov kapitala za realizacijo ene kolekcije, PR-mašinerijo, ekonomiste, marketing. »In ti hočeš podoben rezultat doseči z nekaj tisoč evri in dvema šiviljama? To, kar ti počneš, je čudež.« In je res. To, kar počnemo v Sloveniji, je čudež.
Na kakšnem nivoju je kreativnost slovenskih oblikovalcev?Zelo visokem. Glede na pogoje, v kakršnih delajo, bi lahko rekli kar na svetovnem nivoju. Problem je, da ta ne pride vedno do izraza, ker nimamo vojske zaposlenih in pol leta za realizacijo ene kolekcije…
… ampak se je treba hkrati ukvarjati še s preživetjem.Tako je. Naravoslovnotehniška fakulteta sicer proizvaja izjemno dobre kadre. A enostavno manjka ozadje, podpora kapitala.
Kako pa je z modno ozaveščenostjo Slovencev? Smo narod trenirk in kavbojk?Ne, mislim da smo tu enaki kot povsod po svetu. Prednost Pariza je ta, da je tam veliko več premožnih ljudi, ki si lahko več privoščijo, tudi na področju mode. Sicer so ljudje načeloma enako oblečeni v Parizu in v Ljubljani in povsod drugje. Res pa je, da imajo Slovenci drugačen sistem vrednot, recimo že v primerjavi s sosedi. Kdo drug bi najel kredit, da bi si lahko kupil čevlje za nekaj sto evrov, Slovenci pa bodo medtem razmislili, ali je 60 evrov preveč za čevlje za poroko. Si bodo pa privoščili smučarske čevlje za 400 evrov! Športna oblačila so draga, a so za tiste, ki se ukvarjajo s športom, zelo pomembna. Slovencem recimo ogromno pomenijo potovanja, Hrvati bodo več denarja porabili za ustvarjanje imidža. To ni vredno obsojanja ali zgražanja, je preprosto drugače.
Ste precej racionalen človek, čeprav se ukvarjate s kreativnim in muhastim poslom. To je delno najbrž povezano tudi z dejstvom, da je v vas tudi nekaj ekonomista.Res je, po končani srednji ekonomski šoli sem študiral ekonomijo, a sem se že pred diplomo prepisal na tekstilno oblikovanje v Ljubljano. Študij ekonomije mi je gotovo dal to neko racionalno dimenzijo, ki je pomembna tudi v modi, a še bolj kot to se mi zdi pomembno, da ima človek široka obzorja, ne glede na to, kaj počne. Noben uspešen človek ni neumen, v nobenem poklicu, dolgoročno se to ne izide.
Očitno tudi nimate prenapihnjenega ega. S kolegico Natašo Peršuh sta že pred leti ustanovila Young@Squat, kjer mladim obetavnim oblikovalcem pomagate, da uspejo v tem poslu.Začelo se je kot enkratni projekt. Organizator neke revije v Avstriji nas je ob vabilu na dogodek prosil, naj priporočimo še koga od mlajših slovenskih oblikovalcev. Ker se je mudilo in smo se zavedali, da mladi brez denarja in močnega ozadja ne morejo realizirati celotne kolekcije, smo si zamislili, da bi jih povabili več in kolekcijo zastavili »studijsko«, tako da je vsak pripravil po tri kreacije. Tako smo izbrali nekaj velikih potencialov, ki so nam padli v oči, in jim ponudili svojo pomoč, znanje, poznanstva, materiale, vse, kar smo imeli. Ne da bi kaj pričakovali v zameno. Seveda nam je bilo pomembno, da je kolekcija dobra, ne nazadnje smo zastavili svoje ime. Projekt je nato zelo hitro prerasel prvotno zamišljene okvire in na neki točki se je zgodilo, da je vsak med njimi tako zrasel, tako kreativno kot organizacijsko, da smo se odločili, da je čas za nov korak. Zdaj so tudi oni Squat, tako rekoč enakopravni Nataši in meni. Medtem smo k sodelovanju že povabili šest novih mladih oblikovalcev, ki se bodo prestavili na prvem dnevu letošnjega tedna mode.
Na tednu mode boste kolekcijo predstavili tudi vi. Ker je to zelo težko obdobje v vašem življenju, je tudi ta kolekcija najbrž nastajala na specifičen način. Kako je bolezen vplivala na vašo kreativnost?S kreativnostjo nimam težav in tudi bolezen nanjo ne vpliva. Ima pa zelo velik vpliv na moje fizične sposobnosti, da ideje realiziram. Sodeloval sem sicer že na lanskem tednu mode, ki je bil oktobra, čeprav sem komaj septembra zaključil kemoterapijo. Vsi so mi rekli, da sem nor, da potrebujem čas za okrevanje. Ampak ugotovil sem, da mi ustvarjanje toliko pomeni, da me bo mogoče ravno to pozdravilo. Pri tem sem imel tudi zelo veliko podporo svoje psihiatrinje. Drugi zdravniki so bili medtem precej šokirani.
Čeprav sem se zavedal, da bi me ležanje in brezdelje pokopalo, pa to ni spremenilo dejstva, da sem bil in sem še fizično na 20 odstotkih svoje siceršnje moči. Ogromno ljudi mi je pomagalo, vse, kar je bilo povezano z organizacijo, s fizičnim delom, so naredili drugi. Ne da se opisati, kako zelo sem hvaležen vsem, ki so pomagali, da kljub moji bolezni in fizični omejenosti znamka Garevski živi naprej.
Bo kolekcija kakor koli radikalno drugačna?Nadaljujem v svojem slogu. Ne vem, ali je blagoslov ali prekletstvo, da imam slog že povsem izgrajen. Zato si ne morem privoščiti shizofrenih preskokov. Obožujem barve, rože, močne vzorce, a to preprosto ni Garevski.
V svetu je teden mode predstavitev za velike kupce, ki na osnovi kolekcije pri oblikovalcu naročijo velike količine oblačil. Kaj je pri nas teden mode?Način, da pokažeš, kaj trenutno počneš. Je čisti marketinški strošek. V bistvu si v minusu, saj teh oblačil praviloma ne prodaš. Dolgoročno se mi vložek sicer povrne, ker na osnovi tega, kar pokažem, moje ime ostaja prepoznavno, ljudje me pokličejo za delo, ki je dobro plačano, a temelji na prodaji mojih storitev, ne produktov.
Modo spremlja cela vrsta etično spornih praks. Gre za pogosto grob, brezobziren biznis, ki obrne poldrugi bilijon dolarjev na leto. Pogosto na račun trpljenja tako ljudi kot tudi živali.To je že res, a zakaj se spravljamo samo na modo? Enako je z vsakim produktom, z vsako industrijo, kjer je v ozadju kapital. Najlažje se je spraviti na modo, saj ta ustvarja navidezno distanco, razlike med bogatimi in revnimi. V resnici je vsak predmet simbol neke vrste izkoriščanja. Mi prodajamo sanje in včasih so sanje drage. Enako kot sanje o počitnicah na Havajih. Lahko greš tja in veliko plačaš, lahko pa greš na Hrvaško. Enako je z oblačili.
Je Slovenija v pogojih kitajske hiperprodukcije oblačil lahko kakor koli konkurenčna na tem področju?Lahko, z visoko kakovostjo produkcije. In s tem, da ima štampiljko Made in Europe, kar močno dvigne vrednost oblačila.
Kako torej komentirate propad slovenske tekstilne industrije?V celoti krivim togost vodstva. Nisem še srečal ekonomista v slovenski modni industriji, ki bi se zavedal, da je ta panoga za nekaj zelo pomembnih odstotkov drugačna od drugih. Zanje so papirji, statistika, finance še vedno vse, kar šteje. Zgodilo se mi je, da mi je neka finančna direktorica, s katero sem sodeloval, rekla, da letos ne bomo prodajali ženskih bluz, ker je bila v lanski sezoni prodaja bluz na ničli. Seveda, sem ji odvrnil, saj sploh nismo imeli bluz v kolekciji! Manjka razumevanje o tem, kaj sploh je moda in kakšen posel je to.