Zlata Rebolj

Za zagotavljanje slednje je ministrstvo za zdravje pred dobrimi petimi leti odprlo devet zastopništev pacientovih pravic, ki delujejo v Ljubljani, Mariboru, Kranju, Novi Gorici, Celju, Novem mestu, Murski Soboti, na Ravnah na Koroškem in v Kopru. Trinajst zastopnikov pacientovih pravic je lani obravnavalo 6611 pritožb, kar je skoraj šest odstotkov več kot leto pred tem. Samo na območju Dolenjske in Bele krajine je zastopnik lani pomagal 1012 pacientom. Podatek o naraščanju števila pritožb meče precej slabo luč na odnos zdravstvenega osebja do pacientov. Da ga je treba obravnavati kot skrb zbujajočega, se strinja tudi Zlata Rebolj, zastopnica pacientovih pravic za območje Dolenjske in Bele krajine. Reboljeva je upokojena diplomirana medicinska sestra s 30-letnim stažem v ljubljanskem kliničnem centru. Skoraj polno desetletje je bila tudi glavna sestra v novomeški bolnišnici. Za delo zastopnice pacientovih pravic je poprijela aprila letos.

Sama zastopanje pacientov vidim kot vzvod za izboljšave. Žal imam občutek, da ni prave pripravljenosti za to. Pacienti ogromno pričakujejo, sistem pa ne deluje. Ponavljajo se primeri, kakršne je v svojem mandatu obravnaval že moj predhodnik. Kot sem dejala, določeni ljudje v zdravstvu preprosto niso pripravljeni izboljšati sistema. No, mogoče je za izpolnitev pričakovanj potreben daljši rok. Preden sem nastopila ta položaj, sem si predstavljala, da bom zastopala predvsem tiste, ki se v današnjem svetu težje znajdejo, vendar večina teh sploh ne ve za obstoj te institucije. Črki zakona je zadoščeno s tem, da v zdravstvenih ustanovah nekam obesijo obvestilo, ki naj bi nezadovoljne paciente napotilo k meni, a večina ljudi v množici obvestil na oglasnih deskah tega niti ne opazi.

V sedanji vlogi nimam skoraj nobene. Doslej sem obravnavala samo primera dveh Rominj, nič več. Izkušnje z njimi imam iz časov, ko sem delala v bolnišnici, lahko rečem, da še kar dobre. Je pa nekaj drugega večja posebnost tega dela Slovenije – zapor na Dobu. Izvedela sem, da smo edina država v Evropski uniji, ki nima zaporniške bolnišnice. V času Jugoslavije smo jo imeli v Zagrebu. Po zakonu imajo zaporniki glede zdravstva enake pravice kot drugi državljani, v praksi pa ni tako. Zanje je slabo poskrbljeno zlasti tedaj, ko jih odpustijo iz bolnišnice. Za tiste, ki po odpustu potrebujejo nadaljnjo nego doma, ni poskrbljeno. Zapor sicer ima zdravstveno službo, v našem primeru zdravnika iz zdravstvenega doma Trebnje, ki za zapornike skrbi na primarni ravni. Toda predstavljajte si nekoga, ki se med zaporniške zidove vrne po operaciji kolka in ni sposoben sam iti niti na stranišče. Tu so še zaporniki s težjo obliko diabetesa, z inkontinenco... Za takšne zaradi neustreznih zdravstvenih in higienskih razmer prav gotovo ni dobro poskrbljeno. Tu bo treba nekaj spremeniti. Ali naj ustanovijo zaporniško bolnišnico ali pa naj v času okrevanja bolnikom odložijo služenje zaporne kazni.

Najpogosteje gre za slabo komunikacijo med zdravstvenim delavcem in pacientom. Na vse mogoče naletim. Od neprimernega, dostikrat tudi nesramnega obnašanja do tega, da pacientom ne dajejo zadostnih pojasnil glede njihovega zdravstvenega stanja ali se o tem celo sploh nočejo pogovarjati. Nekaj je tudi strokovnih napak, pri čemer se srečujem s tem, da jih večina ni pripravljena priznati. Do zdaj sem naletela na en sam primer, ko je zdravstveno osebje svojo napako takoj priznalo. Pritožb nad delom zdravstvenega osebja bi bilo še veliko več, če ne bi bilo med ljudmi prisotnega toliko strahu. Dogaja se, da se posamezniki po pogovoru z mano odločijo, da se ne bodo več pritoževali, rekoč da morda bodo zdravnika še potrebovali in ne bi se mu bilo dobro zameriti. Po eni strani imajo prav.

Dovolite, da se še nekoliko zadržim pri neprimernem obnašanju zdravstvenega osebja do bolnikov. Kdo daje pravico zdravniku, da je nepopisno nesramen do bolnika ali sodelavca? Dogaja se, da je bolnik navzoč, ko se zdravnik dere in je žaljiv do sodelavca ali sodelavke. Kako naj zaupa takemu zdravniku? Strah ga je, da bo še njega nadrl. To opravičujemo z izgovorom, da nam primanjkuje zdravnikov in sester, zato se ne zgodi nič. Menda je na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 300 zdravnikov. Kako naj torej v javnem zdravstvu prihranimo in hkrati izboljšamo oskrbo pacientov? Po mojem mnenju bi morali zaposliti vse zdravnike in ukiniti drage nadure in dežurstva. Tako bi bile tudi drage aparature v bolnišnicah bolje izrabljene, problematične čakalne dobe pa krajše. Zaman govorimo o zakonu o pacientovih pravicah, če zdravstveno osebje zaradi slabe organizacije dela nima možnosti, da bi svoje delo opravljalo času primerno. Vodstva bolnišnic bi bilo treba marsikje zamenjati. Poznam primere, ko imajo v posameznih sobah toliko postelj, da med njimi ni prostora niti za nočno omarico. Zakon govori o zagotavljanju primerne, varne in kakovostne zdravstvene oskrbe, tam pa bolniki skorajda ležijo drug na drugem. Zgražamo se nad podobami iz Azije in Afrike, a tudi pri nas v nekaterih primerih ni dosti bolje.

Zame je primer končan, ko pride do končnega dogovora. Pacient ima za dosego tega več možnosti. Ena je ta, da že v zavodu, v katerem je doživel neprijetno izkušnjo, poišče odgovorno osebo za reševanje pritožb in z njo skuša rešiti problem. Če ne gre, se pogovori z mano. Skupaj ugotoviva, ali je treba napisati zahtevo za prvo obravnavo, na kateri obe strani opišeta svoje videnje dogodka. Zakon govori o možnosti opravičila, uvedbe strokovnega nadzora, notranjega ali zunanjega, o povrnitvi škode do vrednosti 300 evrov, pri čemer gre za povrnitev nastalih stroškov in ne za globo ali odškodnino. Moja naloga ni, da nastopam kot pacientova odvetnica, temveč da mu ponudim pomoč pri postopkih, skozi katere ga vodim. V največ primerih pride do rešitve že na prvi stopnji. Kar 70 odstotkov primerov rešimo že s pogovorom pri meni, s tem, da paciente poslušam ali jim pojasnim zadeve, za katere si v bolnišnici ali ambulanti kdo ve zakaj niso znali ali hoteli vzeti časa. Velikokrat dosežemo opravičilo, nekajkrat je bil uveden tudi strokovni nadzor.

Ena je gotovo ta, da se strogo loči javno zdravstvo od zasebnega. Brez sedanjih prepletanj in z boljšo organizacijo dela se da marsikaj izboljšati, toda za to žal ni politične volje. Varčevanje pri številu medicinskih sester ne vodi nikamor.

Drugo mnenje je v zakonu absolutno nedorečeno. Če imaš v eni bolnišnici malo specialistov, je težko pričakovati drugo mnenje, s katerim bo pacient zadovoljen. Drugo mnenje bi obvezno morala plačati zavarovalnica, vendar ne v isti bolnišnici, v kateri je nastalo prvo. Žal je tako, da je Slovenija majhna in da se vsi med sabo poznajo. Včasih je zato težko računati na objektivno drugo mnenje.