Univerze še nismo osvobodili, smo pa začeli neki proces osvobajanja, ki je zastavljen širše in naj bi se v prihodnosti še ponavljal. Ideja Svobodne univerze je spodbuditi kritični odnos študentov do sprememb, ki se dogajajo okoli nas, in predvsem opozoriti na težave, ki se bodo pojavile, če bodo pri nas uvedene šolnine. Šolnine so namreč v našem sistemu nesprejemljive in so zagotovo stvar, proti kateri bi se mi, študenti, morali boriti.
Je varčevanje na račun visokega šolstva dopustno v kakršni koli obliki?Varčevanje, kot je zastavljeno sedaj, bo že tako težko prineslo kakršne koli rešitve, še posebej kar zadeva šolstvo. Spadamo med manjše države in ne razpolagamo z resursi, kot je nafta, zato moramo zagotovo ceniti znanje in posledično tudi šolstvo. Uvajati šolnine na tako majhnem območju se mi zdi škodljivo na vseh področjih. S tem se na eni strani odpira socialno vprašanje, kaj bo s tistimi, ki si študija ne bodo mogli privoščiti, po drugi strani pa se je treba vprašati, kaj pomeni to za samo kvaliteto študija. Če se pojavijo šolnine, obstaja možnost, da bodo posamezni profesorji odprli svoje zasebne fakultete, ki bodo cenejše in v nekem trenutku bo takšnih fakultet vedno več, ponujale pa ne bodo tistega, kar nam je pred tem omogočalo in nam trenutno še omogoča javno šolstvo.
Za kakovosten študij je potreben tudi primeren prostor. Kakšni so bili odzivi politikov, ki ste jih popeljali po prostorih AGRFT?Ko so si ogledovali naše prostore, so bili sprva presenečeni in zgroženi, da je sploh mogoče delovanje v takšnih prostorih in videti je bilo, kot da se bo nekaj končno premaknilo. Del tega ogleda pa je bil tudi pogovor, ki je izpadel nekoliko tipično »politično«, bolj ali manj je šlo za prelaganje odgovornosti, a sicer v dobri nameri, da bodo poskusili in videli, ali bo kakšna nova poteza obrodila sadove. Na obisk so prišli tudi nekateri predstavniki, ki bi lahko prispevali k spremembam, in videli so, da naša opozarjanja niso izmišljotine in pretiravanje, ampak so to prostori, ki so resnično dotrajani in premajhni za izvajanje naših programov.
O stanju študentov ste AGRFT-jevci opozarjali že pred dobrim letom z branjem Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom. Kaj je bil povod takrat?Začeli so se prvi rezi v javnem sektorju, tudi v visokem šolstvu. Branje je služilo kot opozorilo, da prihaja čas, ko se je treba upreti predčasno, preden takšno stanje postane realnost. Nismo želeli, da bi neko jutro odprli oči in bi bile takšne spremembe že pred vrati, mi pa pred tem ne bi storili ničesar. Vsi so govorili o neki krizi, znotraj katere so sprejeli tisoč majhnih sprememb, ki so bile nepremišljene. Hlapci so bili budnica, da se upremo, dokler še ni prepozno in nam še niso vsiljene tuje ideologije.
Ste študenti hlapci?Po »cankarjansko« velik del študentov sledi svojemu študijskemu programu, ga pridno izvaja, ima oči za dogajanje okoli sebe zaprte in nemo izvršuje naloge, ki so mu podane. Brez premisleka in pomisleka, zakaj. In to ravno študenti, ki bi morali biti najbolj polemični in preizpraševati stvari, ki se zgodijo njim in v družbi. Ko so se začeli rezi v visoko šolstvo, smo vprašali študentske organizacije, kako in kaj, in dobili meglene odgovore. Zdi se mi žalostno, da organizacije vodijo ljudje, ki uporabljajo iste diskurze kot politiki ter se obnašajo in govorijo na isti način.
Pa se študenti sploh zavedajo, kaj jih čaka?Današnja družba se v tem trenutku drastično spreminja. Mi smo še tista generacija, ki je živela v prepričanju, da v prihodnosti živi odrešitev, sedaj pa se nam že postavlja vprašanje, ali je prihodnost sploh še svetla, kaj nam ponuja in ali se pojavlja le še kot grožnja. Mislim, da smo prva generacija, ki se zaveda, da bomo živeli slabše od svojih staršev, da bomo težko živeli v svojem stanovanju, razen če bomo večno odplačevali kredit, in da je redna služba le obljubljena dežela. To zavedanje tvori napetost in odgovor na to sta pasivnost ter melanholija, ker ne vidimo smisla. Sprašujemo se, zakaj bi doštudirali in sprejeli odgovornost, če nam je bila ta odvzeta že pred časom za ogromno stvari. Tudi študijski programi nas usmerjajo na vsakem koraku in nam vse odrejajo – ni več osebne odgovornosti, stvari si ne želimo, ampak jih moramo delati.
Če že nimamo idealnega šolskega sistema, kakšen bi bil idealen študent?Idealen študent ne bi mogel živeti v študijskem sistemu, kot je zastavljen danes. (smeh) Bi pa bil to nekdo, ki si želi študirati in ga zanima vse, ne le študij. V bolonjski reformi smo premalo prepuščeni samemu sebi, premalo nam zaupajo in prevečkrat pozabljajo, da vemo, zakaj smo tu.
Se današnji študent bolj obremenjuje s slabim šolstvom ali nezaposljivostjo?Ta strah, ki ga imamo do nezaposlitve, nas onemogoča. In ravno zaradi tega smo pasivni. Strah, da ne bomo preživeli, da nam nič ne bo dano in stalno razmišljanje o tem, kje bomo dobili službo, jemlje vso našo energijo in pogum ter tako ne razmišljamo o težavah, ki so širše od nas samih in veliko bolj pomembne. Tako se večina študentov pridno uči, pridobiva ocene, ker želijo dobiti zaposlitev. Vsak pa se pri sebi potiho sprašuje, kaj bo, ko bo konec petih študentskih let.
Bi morebitne vseslovenske študentske demonstracije kar koli rešile?Vsi bi v prvi vrsti morali stremeti k družbi, kjer so možne spremembe in kjer je mogoče ustvariti boljšo, bolj demokratično in socialno državo. Ravno študenti imamo to moč, ker bomo kmalu prevzeli vse in nadomestili prejšnjo generacijo in tako imamo možnost ustvariti nekaj drugačnega. In ravno množica na demonstracijah ima po mojem mnenju dovolj velik potencial, da bi določene stvari prisilila, da bi se zgodile ali spremenile.
Če teden Svobodne univerze ni spravil študentov na okrogle mize, kaj jih bo potem na ulice?Vera v to, da je možno in da je pomemben vsak posameznik. Trenutno namreč na eni strani kritiziramo pasivnost, na drugi pa vzgajamo pasivne ljudi. Kako bodo ti ljudje verjeli, da je njihova udeležba na protestih pomembna, če na drugi strani celoten študijski proces deluje v tej smeri, da se počutimo kot neumneži, ki niso sposobni sprejeti odločitve, ki bi bila dobra za nas same. Študenti bi si enostavno morali reči: »Pa saj nisem neumen.«
Na sobotni vseslovenski ljudski vstaji je bilo bolj malo ljudi. Je večina protestnikov zadovoljna, ker smo dobili novo vlado?Zame vstaje niso le dnevna politika, ampak veliko več. Gre namreč za upor proti obstoječemu sistemu, ki nam ga predstavljajo kot dokončnega in nespremenljivega, kar pa po mojem mnenju ni res. Sedanji sistem je slab in uničevalen. Zato zamenjava koalicije in opozicije ne more biti rešitev ali razlog, da se protesti končajo. Veliko lažje je organizirati in artikulirati upor, kadar imaš pred seboj konkretnega človeka ali vlado, ki je z vsako nadaljnjo potezo bolj uničevalna. Kadar pa so stvari malo bolj prefinjene in umirjene, je to nekoliko težje. Upor v takšnih okoliščinah postane bolj splošen in mi se zato posvetimo vsakodnevnim obveznostim in skrbem, protest pa gre mimo, čeprav ga podpira večje število ljudi. A še vedno menim, da se morajo vstaje nadaljevati tako dolgo, dokler država ne bo delovala v prid ljudem in ne kapitalu.
